Iluzija o deželi, ki rine v prihodnost, se je gojila tudi, ko se je določal njen povolilni dnevni red. Prepir med nastopajočimi se je bíl samo zaradi nians: ali naj se pod točko 1 zapiše spodbujanje gospodarske rasti in naj se rebalans državnega proračuna ter zaposlovanje znajdejo pod točkama 2 oziroma 3 ali pa naj bo obrnjeno. Spomnite se samo, s kakšnim žarom se je razpravljalo o nadaljnji privatizaciji podjetij, šol in bolnišnic, vsakovrstnih davkih in pravičnih reformah! Partizanom, domobrancem, krivicam, udbi in cerkvi pa je bila soglasno dodeljena točka – razno.
Pa danes? Sonca ni več in počitnice so se za mnoge že končale – za nekatere po redni poti, za druge pa predčasno (ker sonca ni več). Uredništvu te rubrike, ki je že dokazalo, da je s preprostimi pravnimi rešitvami zmožno odgovarjati na kompleksna družbena vprašanja, sta se tako s prošnjo za pomoč oglasila dva bralca. Prvi, letnik 1955, je, rdeč kot kuhan rak, prišel naravnost iz Kvarnerja. Povedal je, da je volil za Novo Slovenijo, ker se je navdušil nad njenim volilnim programom. Strumen neoliberalec pač, ki je bil v cerkvi nazadnje, ko so ga krstili, ki Očenaša ne najde niti z googlom in ki pred ljubljanskim sodiščem trobi le zato, ker mu tam postopajoči počitniški borci za pravno državo mimo vseh predpisov skačejo pred avto. »Obljubljali so mi razbremenitev gospodarstva in privatizacijo, zdaj pa berem, da hočejo vlado, ki bi skrbela za prikrita grobišča, tradicionalno družino in cerkvene blagre. Kaj naj storim?«
Pri drugem, letnik 1963, ki je sredi prejšnjega tedna pobegnil z Obale, je bilo vse, kar je imel pri sebi suhega, kakih štirinajst dni star časopis. S prstom je kazal na članek, ki je poročal, da Združena levica zahteva, da morajo biti koalicijska pogajanja javna. »Samo še tega niso napisali, naj bodo na Prešernovem trgu!« je renčal njihov volilec. Združenih ni volil zato, ker bi imel rad otroke, ampak zato, da bi resni ljudje v parlamentu oponirali norčavim kravatarjem. Njegovo vprašanje je bilo enako – kaj pa zdaj?
Prav zdaj, dragi moji, ni mogoče storiti nič. Je pa – tako kot pri onem zamotanem vprašanju, ali je zapornik lahko poslanec ali ne – napočil čas, ko bo Miro Cerar moral spremeniti zakon. Tako, da bo v njem pisalo, da ima volilec pravico do reklamacije, ki jo lahko uveljavi v času do podpisa koalicijske pogodbe oziroma najkasneje v roku šestih mesecev od dneva volitev. Šele po izteku tega roka volilni rezultati postanejo uradni. Ker če natanko premislimo, res ni nobenega razloga, da pravice do reklamacije ne bi priznali volilcu, če pa je priznana celo potrošniku, ki je zanič robo kupil na razprodaji.
