Njuna hči je končno osvojila svet. Zdaj je pripravljena na vsa polena, ki ji jih bo življenje vrglo pod noge. »Kako zadovoljna sva, da sva vzgojila podmladek s tako urejenim, organiziranim življenjem ter zagotovljenim uspehom,« histerično blebeta mati. »Njena usoda je zapečatena!« vzklika oče v ekstazi. Punčara se predaja slasti dokončne prevlade nad sistemom. Pokorimo si ga na edini možni način. Zmagamo lahko le, ko smo popolnoma zatrti. Ko v profesorje blejamo svoje napiflano znanje, da smo lahko markirani s številkami. »1, klavnica! 5, študij medicine!« Smo s hormoni in tabletami napitane ovce z maničnimi depresijami, motnjami hranjenja ter vsakodnevnimi napadi panike. Denar, ki gre za naše štipendije, državi povrnemo v obliki plačila psihoterapevtom. Kapitalistična sila preširoke izbire udriha po nas. Samozavest je krinka, manjvrednostni kompleks pa obveza, ki smo jo sprejeli ob vstopu v izobraževalni proces. Pomembno je imeti povprečje 5,0, pomembno se je udejstvovati na vseh zunajšolskih področjih in biti uspešen na čisto vsakem izmed njih, pomembno je biti lep-izobražen-priljubljen-očarljiv – a poglej vendar druge, boljši so od tebe, proti njim si nič, neznaten, patetičen, kje je tvoja tekmovalnost? Bodi lepši! Bolj izobražen, priljubljen, očarljiv! Drugi zmorejo, zakaj ne zmoreš ti? V glavo nam vcepljate ideale produktivnosti, delanje od jutra do večera nagradite, nezadovoljstvo ter neprilagojenost označite za lenobo. Naša življenja so ničvredna, če nismo pomilovanja vredne marionete na vaših nitih, mehanizem vaših sadističnih iger. Našo ustvarjalnost in svobodomiselnost podpirate, dokler je v okvirih vaših zmožnosti. Kreiramo si že vnaprej začrtano prihodnost. Poslušnost in ubogljivost sta naši največji vrlini. Uporništvo je zatrto v kali. Smo tempirane bombe, stres popusti svoj večni oprijem le, če pozabimo na jutrišnji test. Davite nas s svojimi perfekcionističnimi idejami, siti smo vloge ideoloških kloniranih mutantov, programiranih robotov, naše misli so prepojene z nesmiselnimi podatki, ki jih rutinsko absorbiramo in izpljunemo; vsakič bolj pasivno, vedno bolj apatično, naši glasovi so monotoni, naši pogledi mrtvo hladni, postajamo brezbrižni, postajamo otopeli, postajamo vi.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
