Modre glave evropske komisije so ugotovile, da so referendumi fina igrača demokracije, a le, če jih v roke ne dobijo razvajeni mulci, ki potem te igrače potiskajo v vsako luknjo, še posebej v tisto, kamor seveda ne sodijo. »Lejte,« so nam jeli razlagati, »referendum je beseda latinskega izvora, zato nam je povsem jasno, da ne razumete njenega bistva. To je demokratični postopek, kjer vsi državljani odločate o minornih zadevah, ki se tičejo kar najmanjšega kroga ljudi in nimajo širšega vpliva na delovanje države ali bognedaj celo družbe.« Naše pravne glave so ob tem dvigovale obrvi in listale po debelih pravnih buklah, iščoč to pravno formulacijo referendumskega odločanja. Nič. Pravne knjige so očitno pomanjkljive in neusklajene s komisijo. »Oprostite, a vaša interpretacija zahteva pojasnilo. Vaša interpretacija ne ustreza našemu pravnemu kanonu.«
Nasmeh multinacionalne komisije je bil pomenljiv. »Vam razložimo kot otrokom: A se je komisija oglasila, ko ste na referendumu odločali o lastninjenju železnic? A se je komisija oglasila, ko ste se šli referendum o poroštvu za tretji blok elektrarne v Trbovljah? A smo se oglasili, ko ste ljudi morili z oploditvijo samskih žensk ali o vračanju vlaganj v telefonsko omrežje ali z družinskim zakonikom?« Dolg premolk, tapkanje po ipadih in listanje po zdelanih beležkah. »Pravzaprav... ne. V naših uradnih, poluradnih in neuradnih zabeležkah ni nič takega, kar bi po pravni formulaciji ustrezalo vpletanju komisije v notranje zadeve države...« »Kaj vpletanju!« je zdaj vzrojil in nesramno prekinil vzorno pripravljen pravni odgovor našega strokovnjaka predstavnik komisije. »Niti oglasili se nismo, niti mnenja nismo izrazili. Zakaj? Ker so tovrstni referendumi v skladu z duhom uporabe referendumov. Veliko število sodelujočih. Odkljukano. Vprašanje, ki se tiče ozkega kroga. Odkljukano. Ničelni vpliv na državo in družbo kot celoto. Odkljukano. No, zdaj pa postavite v ustrezna okenca referendum o slabi banki. Odkljukate prvo okence, pri drugem okencu pa se zadeve že zataknejo, da o tretjem sploh ne izgubljam besed. Ne mor'te na referendum z vprašanjem, ki se tiče vseh, ki bodo odplačevali za dolgove bank, in vseh, ki bodo od blizu spremljali še zadnjo privatizacijo nekoč skupnega premoženja, bog vas nima rad,« je bil zaključek srečanja. »Mulci razvajeni,« so si v brado mrmrali komisijski uradniki, ko so zapuščali sejno sobo, medtem ko so naši pravniki še dolgo strmeli skozi okno nekam v daljavo, ugotavljajoč, da smo očitno narobe razumeli to referendumsko demokracijo.
Majhen krog ljudi, nobenega vpliva na družbo, si je zapisal šef naše delegacije med zaznamke na svojem ipadu, medtem ko mu je v glavi odmevalo »ah, kakšni kreteni smo...«
