V dobro ugleda in prepričljivosti komisije upam, da v nadaljnjih postopkih vaša komisija od te trenutne ocene ne bo odstopila. Če namreč bi, si ne drznem niti pomisliti, kaj bi to pomenilo za ugotovitve KPK v primeru Alenke Bratušek, ko je imenovana gospa kot uradna oseba na seji vlade odločala o predlogu kandidatov za evropskega komisarja, med katerimi je bila tudi sama, Vi pa ste to obsodili. Bratuškova je glasovala o sebi, Cerar o Bulčevi, s katero, kot pravilno ugotavljate, je imel in še ima politične stike, rezultat pa je enak – zaradi dejanskega ali možnega nasprotja interesov bi se morala iz glasovanja oba izločiti ali pa o nasprotju interesov obvestiti KPK. Oziroma si ne upam niti pomisliti, kaj bi kakšna drugačna odločitev vaše komisije v Cerarjevem primeru pomenila za iztek pravnega spora, ki med KPK in Bratuškovo poteka pred upravnim sodiščem.
Ker ste torej na sledi epohalnemu dognanju, da v večstrankarskem sistemu stranke in njihovi šefi na javne funkcije nameščajo svoje somišljenike, privržence in zaveznike, s katerimi imajo politične stike, upam, da ne boste odnehali. Tej pošasti, temu pokvarjenemu sistemu, je treba oddrobiti glavo. Bratuškina in Cerarjeva glava ne bosta dovolj, zato dovolite, da vam po tej poti naznanim še nekaj temu enakih ali podobnih primerov, ko so se politiki kot uradne osebe na podlagi svojih političnih stikov znašli v nasprotju interesov.
Glavo je konsekventno treba oddrobiti najmanj:
Goranu Klemenčiču, ministru za pravosodje, ker je za državnega sekretarja na ministrstvu vladi najprej predlagal vašega nekdanjega uslužbenca Darka Stareta, potem pa je zanj na seji vlade tudi glasoval ne glede na to, da ga s Staretom povezujejo tako poslovni kot politični stiki, korist od tega pa imata oba, prvi nepremoženjsko, drugi pa najmanj premoženjsko korist;
Dejanu Židanu, podpredsedniku vlade in kmetijskemu ministru ter predsedniku Socialnih demokratov, ker si je najmanj nepremoženjsko korist pridobil s tem, ko je za na sejah vlade glasoval o kandidatih za državne sekretarje, s katerimi je politično (strankarsko) povezan, vsekakor tudi o Martini Vuk, Dejanu Levaniču, Milošu Bizjaku in Matevžu Frangežu;
Karlu V. Erjavcu, podpredsedniku vlade, ministru za zunanje zadeve in predsedniku upokojenske stranke, ker si je – enako kot Židan – najmanj nepremoženjsko korist pridobil s tem, ko je za na sejah vlade glasoval o kandidatih za državne sekretarje iz njegove stranke, vsekakor tudi o Tonetu Peršaku in Tadeju Slapniku.
S tem, gospod Štefanec, tega naznanila še ni konec. V osebnem razgovoru sem vam pripravljen naznaniti in utemeljiti potrebo po likvidaciji poslancev državnega zbora, kjer so tudi venomer v enem samem nasprotju interesov. In vam tudi podati obširnejšo utemeljitev predloga za spremembo ustave, s katero bi zagotovili, da bi v bodočih vladah lahko sodelovali le politični nasprotniki vsakokratnega premierja. Opozicija, torej.
