Naj omenim nekaj elementov evroposlanskega kruha s sedmimi skorjami. Najprej je treba volilce v Braslovčah prepričati, da dajo glas zanj. Potem je treba živeti v Bruslju, ki je dolgočasno, sivo, deževno in vetrovno mesto. Da o draginji ne govorimo. Biti evroposlanec pomeni biti na prekernem delu, za določen čas ali projektno, kot se temu umetelno reče, kajti delodajalci – volilci – so izjemno spremenljive nravi ter sitni in mimogrede po petih letih odpustijo poslanca brez odpravnine in odpovednega roka. Treba je, dragi moji, toliko let živeti daleč od doma, kjer ni ljubeznivega soseda, ne takšnih sončnih vzhodov, kot so doma, ne prijetnih domačih gostiln. Potem pa so tu še dolgovezna in dolgočasna zasedanja parlamenta, odborov in strankarskih koalicij. Bil sem tam, poslušal in vem, kakšne muke so to. Pred tem je treba preučiti stotine kilogramov gradiva o poenotenju vlečnih kljuk na osebnih avtomobilih znotraj EU in ugotoviti, kaj o tem meni volilka Pepca iz Haloz.
A najhujša so potovanja. Opisal bom samo kalvarijo hrvaškega evroposlanca Joza Radoša, da mi ne bi kdo očital navijaštva za naše predstavnike v Bruslju. Septembra se je bilo treba odpraviti v službo. Jozo se je najprej napotil na izpopolnjevanje angleščine v Dublin. Kako je brez angleščine v Bruslju, smo videli na primeru A. B. A če smo že pri zavisti, naj omenim, da so Jozu njegovi omogočili tečaj jezika na Irskem, naši nesojeni komisarki pa niso hoteli plačati niti »šnelkursa« na Ceneta Štuparja. Jozo je v Dublinu ugotovil, da je na 10.000 metrov izginil njegov kovček, in se je nekaj dni samo z zobno krtačko, brez spodnjic in srajc, prebijal skozi zapletene stavčne strukture jezika Jamesa Joycea. Nekaj tednov pozneje se je evroposlanec Jozo odpravil iz Zagreba v Bruselj, da pobriše prah s pisalne mize in začne trenirati desni kazalec za pritiskanje glasovalne tipke, a je v Münchnu, kjer je zamenjal letalo, on odpotoval v Bruselj, kovček s spodnjim perilom in metrom domače klobase pa v neko eksotično državo. Nepopisna tragedija. Naslednjič je izbral dražji polet brez prestopanja, a je kovček znova izginil. Ko ga je dobil, pa je bilo vse polito s črnim dalmatinskim vinom.
A Jozo ni obupal. Letel je v službo iz Zagreba prek Dunaja. Pet ur zamude! Ko je prispel v Bruselj, so že vse izglasovali brez njega, pa še grdo so ga gledali. Jozo se je naveličal življenja z umazanimi spodnjicami in se je s svojim avtom odpravil v Bruselj ter obtičal pred zaprtim karavanškim predorom. Ženina goveja juhica v prtljažniku se je skisala, taščin sirov zavitek pa splesnel. Vse to za osem tisočakov. Lahko je nam pljuvati evroposlance s čistimi gatami na ta zadnji.
