Milči (mamica jo sicer vedno pokliče k večerji z glasnim Ljuuuudmiiiilaaa…) je bila takoj za, a je rekla, da bo šele na koncu sama povedala, ali so lističi prav pokazali ali ne. Če ji bo všeč, bo »ljubi«, če pa ne, potem pač ne ljubi ne Miroslava ne koga drugega. Punca je previdna, ni kaj. Preklasta Alenka, ki je vedno nosila kake frfraste oblekice ali krilca, pa je rekla, da ja vsi vedo, da ona pač ima vse rada (ni rekla, da vse ljubi, ker se zdi, da ljubi najbolj sebe in svojo pojavo, ki jo je težko zgrešiti), in zanjo je glavni tisti, ki ima rožico. In tisti pač pri njej zmaga, če že sama ni glavna.
Se mi je že zdelo, da bo igrice konec, še preden se bo vedelo, kdo s kom in kdo koga. Pa se je oglasil Karl, ki je vedno pripravljen na štose: »Pa kaj se gresta, punci! Če nočeta, pa nič. Se gremo pa fantje, a ne! Kdo je s kom prijatelj in kdo ne, naj rožica pove!« Miroslav je bil takoj za. On rad določa pravila in zdaj mu je rožica omogočila, da je glavni. Ni znal pokati štosov kot Karl, a sta se hitro ujela – v igri pa je želel sodelovati še Dejan, ki mu kar ne gre v glavo, kako je mulec (kot so Miroslavu radi rekli) naenkrat postal glavni na dvorišču za lupčke in prijateljstva. Zoran se je nekaj kujal, ker ga niso niti povabili zraven, in je začel zatrjevati, da je on za to, da delajo potičke, ker jih zna edini delati in s potičkami lahko vse pokaže in reši, da ni pošteno, da je bil še včeraj tudi on zraven, zdaj pa ni. Z okna je vse skupaj opazoval Janez, ki je tako vse vedel in imel dogajanje na dvorišču v malem prstu kljub hausarestu, ki so mu ga na osnovi bogve katere od lumparij dodelili strogi starši. Zavpil je, da on že ne bo trgal nobenih lističev, ker jih tam z okna in iz sobe ne more, ter da je to krivica, da se gredo ljubi, ne ljubi brez njega! Alenka se je samo našobila, Miroslav je rekel, da so taka pravila, Milči je previdno čakala na razplet in Karl mu je naredil šlek, šlek. V kotičku peskovnika se je nekaj repenčil Lukec, ki je komaj začel dobro govoriti, a ga ni nihče resno jemal, ker je bil še moker pod nosom. Za zdraho je pa dober!
»Če me ljubiš, obriši prah namesto mene, da bo prej večerja!« sem zaslišal iz kuhinje. Ni ljubezni brez trpljenja, kajne? To jim bo tudi na dvorišču prej ali slej jasno…