In potem pride nova zima in vsi potihoma štejemo zmage, točke in kolajne in se veselimo dolgih obrazov onkraj Karavank. V tihem sladostrastju jo vidimo na stopničkah in želimo si tiste njene melodične izjave, ki se začne (prosto po spominu) ...in, ja, smučala sem …in, ja, to je to… in, ja… A narod še ni trpel dovolj, če ni bilo trojke k nam, se je prikazala na snegu: ena blond, ena nasmejana, ena rosno mlada so se zbrale in se lotile naše kraljice. In nas posredno, jasno! Najprej smo mislili, da je vse po starem: če ni kriv serviser, je pa trener, in če ni proga premehka, je pa pretrda. In smo (tokrat prosto po cvetoberu smučarskega komentatorstva) samo rekli: »Saj bo vzela hitrost s seboj in potem bo kraljica, kot je vedno bila!« Tista mlada trojka pa ne odneha.
In potem se je butasto ljudstvo začelo spraševati, kakšen dvor ima naša kraljica okoli sebe? Ne zaupa jim. Ne morejo ji pomagati. Ne verjame njim in potem še sebi ne. Pa smo bolj ugibali, ker so tisti okoli nje govorili v šifrah ali pa kazali s prstom na pogoje, razmere ipd. itd. Predsednik smučarske zveze ni mogel biti kriv, ker je bil nekdanji v zaporu, sedanji v odstopu, novega pa še ni.
Pa se je našla tudi črna ovca med (medijskimi) belimi in je zapisala tudi kaj o tem, da kraljica naših src ne verjame niti izvoljencu svojega srca. Ja, hudiča: saj nas je veliko poročenih in koruznikov: vse nam je jasno. Vsak mesec se nam zgodi, da nam najljubša ne verjame, da smo res porabili toliko in toliko, kajne? Nič takega, smo malo tiho ali pa je tiho nasprotna stran ali pa oba. In se potem pač spustimo lepo po strmini in vzamemo hitrost s seboj in vijugamo med tegobami vsakdana in skrušeno priznamo, da »in, ja, spet verjamemo«!
Kaj pa kraljica naših src? Tista edina in skupna in najboljša? Eni so ji hitro našli vse dozdevne grehe, drugi so ji tudi dejanske pripravljeni vedno odpustiti. Za ene je s svojim smučarskim gurujem vred brezmadežna in nedotakljiva, kot so pač kraljice, drugi bi ji vzeli glavo, kot so jih v zgodovini prav kraljicam…
Pa je vse tako preprosto jasno. Samo med nas naj sestopi, naj ne bo več kraljica z zlatimi uhani, bančnim računom, čokoladno čelado, irhastimi hlačami in vsem preostalim. Naj bo ena od nas, povprečna, vsakdanja, siva pika v sivi množici. Potem ji bo vse odpuščeno. Ko bo tu med nami, ji bo lažje. Nam pa tudi, ker smo vse pripravljeni odpustiti, le uspeha ne.
