Vendar pa, če je to tako oziroma če je odločitev bila, da se odigra na tak način, težko razumeš, da to vprašanje ni bilo primerno dokončno rešeno, preden je Hrvaška, ki slovenskega videnja problema najbolj vztrajno ne priznava, vstopila v EU. Tudi ta adut se zdi danes zaigran. Domnevno »izsiljevanje« sosedov se je nekaterim zdelo neseksi kazanje mišic, pritlehnost, nekaj, kar tej državi ne bi bilo v čast oziroma česar ne gre početi. Aja, kaj pa potemtakem? »Ne tič ne miš« strategija oziroma njena realizacija. Igro najprej zastaviš suvereno trdo, potem pa postaneš negotov. Oziroma se zanašaš, da bo nekdo drug, torej Evropa, rešil tvoje probleme. Razsodil tebi v prid. Šmrc, šmrc. Očitno to nikakor ni nujno. Srž problema je itak notranjepolitična. V tem, da zunanjepolitična vprašanja v Sloveniji služijo predvsem za notranjepolitične obračune. Nespametno. Očitno tudi neuspešno. Hrvaški politiki, ne glede na barvo, glede LB zagovarjajo enako linijo. Ne čudi, da je na nedavnih volitvah zmagal absolutni začetnik. Samo absolutni začetnik je lahko ponudil minimum osnove za sanjarijo o novem začetku.
Blago newagersko torej. A naloga je bolj groba. Kako pobrati denar iz nasledstva? V kolikor tudi to ni zgolj mit.
