Leto dni kasneje na pragu novega poganskega čaščenja dela in drobiža je v Sloveniji za čuda res še vedno mir. Mogoče je k temu doprineslo dejstvo, da je vseh dva milijona duš za trenutek vztrepetalo ob lesketu možnosti sanjske službe evropskega poslanca, ali pa tudi nenadni pojav upanja, da se novinar lahko prebije tudi do udobnega fotelja na banki. Za zaposlitev mladih zdravnikov še vedno nimamo, ker ne moremo porabiti več, kot ustvarimo, nam pripoveduje šefinja, medtem ko lošči čevlje nekim larsom in bjornom, ki da nas bodo za ceno dvajsetih zdravnikov na mesec pokrpali in spedenali kot državo. Ljubljanski enfant terible medtem nerodno zatrese mizo, s katere je ravnokar povlekel črtico belega, da z nje padejo ključi bleščeče merčke – in ta čas resno pojasnjuje, da si inovativne mojstre za obnovo luksuznega stanovanja lahko privošči samo na črno. In potem zoom na vlado, ki reče, da pri boju proti sivi ekonomiji računa na etičnost delodajalcev, spotoma pa opozori, da je stres na delovnem mestu hud problem. Ne, res? Skupaj z dovolilnicami lahko uvedemo še spovednico za vse, ki zatajijo svojo vest. Pa še odpustke, da bo več za vbogajme. Piar članke lahko pišejo armade novinarjev espejevcev, da bodo imeli za na tisto skorjo kruha še malo marmelade. To bodo skuhali kolegi naravoslovci z doktoratom iz biokemije, ki bodo po dvajsetih letih študija na stroške države končno uresničili svoje življenjske sanje in z eno roko iz največjih fig na svetu ustvarjali lepljiv kašasti greh, z drugo pa pletli volnene copatke. Za tiste, ki si lahko privoščijo otroke.
Vsi mi se bomo nato prvega maja zbrali okrog tabornega ognja in žugali s prstom barabam, ki nam kradejo božičnice, regrese in rekreacijski dopust. Pozobali bomo pooglenelega pujsa, pomencali tisti kozarec in spili malo preveč. Posneli bomo selfija, ker smo tako strašno narcisoidni, da ne vemo, kje se nam noge dotikajo zemlje. Uteho bomo našli v kontinuiteti; lahko se zamenjajo vlade, lahko gredo kriminalci v zapor, mi bomo še naprej snemali ponarejene nasmeške, občudovali rejene pujse in žvečili plesnive fige. Mislite, spoštovani gospod predsednik, da je na svetu dovolj vina, da ohrani krhki mir?
