Zato pa imamo poimenovanja najbolj pogostih ekstremnih pojavov. Američani imajo na primer tropske nevihte in orkane, ki pridejo sicer vsako leto z atlantske strani med 1. junijem in 30. novembrom, kar bi jih načeloma postavljalo na polje običajnega, pričakovanega, (ergo neseksi), a ker je orkan kljub vsemu resna zadeva, ki precej presega jamranje ob švicanju v neklimatiziranih prostorih, dobi vsako leto vsak orkan ime. Postopek je preprost: svetovna meteorološka organizacija ima šest seznamov imen od A do Z, ki jih vrti, da se imena ne bi preveč ponavljala, s seznamov pa vsako leto umakne najbolj smrtonosne orkane (tako na seznamu ni več Katrine, Noela, Felixa in Deana). Ime da orkanskemu pišu vetra in dežja katastrofičen pridih, še preden ta povzroči kakšno resno škodo.
In zdaj smo Slovenci po letih čakanja in poročanja »le« o poletni suši – ki je postala že običajno in zato tako neseksi – dobili katastrofo, ki jo lahko poimenujemo. Seveda je treba narediti korak naprej, saj bi bilo ostati pri štetju izjemno dolgočasno in tako rekoč izgubljena zgodovinska priložnost. V zgodovino bi se zapisali kot tista generacija, ki je pognala državo v bankrot in ki ni videla priložnosti, niti ko ji je stala tako blizu obraza, da je njen vročinskovalni švic butal v nosnice. Tega pa ne moremo dopustiti, kajneda? Kar mimo svetovne vročinske, pardon, meteorološke organizacije bomo sestavili svoj seznam imen za vročinske vale. Ker v nasprotju z ameriškim katastrofičnim scenarijem ne moremo računati na vročinske valove od junija do novembra, bomo najprej skrajšali interval, ki zadostuje za definicijo vročinskega vala. Recimo 48 ur zveni dovolj racionalno. Temperatura, ki nas potisne v območje neprijetnega, naj bo 32 stopinj. Torej najmanj 48 ur, v katerih bo temperatura vsaj dvakrat presegla 32 stopinj. Ker se strinjamo, da gre za katastrofo ali vsaj katastrofičen fenomen, poimenujemo vale po politikih, bankirjih in veleznanin falotih.
Sicer dolgočasni pogovori ob šanku (»Stari, a ne da je vroče?« »Ko pr' norcih... Dej hitr' še en pir!«) bi naenkrat postali alegorična pesnitev: »Ti, ampak tale Alenka pa ni od muh, kaj?« »Ne, dobro nas je namučila. Jaz sem šel v Merkur kar klimo kupit. Z Dinersom na obroke.« »Še dobro, ker slišim, da prihaja Bine. Ta bo šele od hudiča. Čeprav, po mojem skromnem laičnem mnenju, ne bo noben od letošnjih segel do kolen lanskemu Tomažu...« In čeprav bi se na nekaterih črkah nagnetlo veliko kandidatov, je ni zadrege, ki je ne reši spletna anketa. Ali referendum. Tega res že dolgo nismo pripravili. Vsaj ne tako tehtnega in smiselnega.