Ni dolgo tega, ko so pri nas prekrižali peresa tisti, ki menijo, da zgolj osumljenega za hud zločin ne gre z imenom in priimkom pribijati po medijih, saj če je nedolžen, mu bo storjena huda krivica, in tisti, ki z ognjem in mečem branijo pravico javnosti, da izve vse o vsakomur, četudi ga je policaj ustavil na cesti in vprašal, ali nemara ni malce preslabo oblečen za takšen mraz, in mu svetoval, naj si na glavo natakne vsaj čepico. Češ, čim je policija v igri, potem je na drugi strani lopov. In če je lopov, potem mediji o tem morajo seznaniti slovensko javnost, tudi s podrobnostmi, ali ima ta preslabo oblečeni zaslišanec ljubico, od kod mu denar za škodo fabio in s kom je praznoval božič. To je sveto poslanstvo medijev.
Pa se je zgodil Pariz. Nekaj islamskih idiotov je pobilo pol redakcije satiričnega tednika. Poročati? Seveda. S fotografijami in posnetki, ki so takšni, kot bi jih vzeli iz propagandnega gradiva islamskih skrajnežev? Absolutno. Čisto vse? Kakopak, bodo rekli slovenski in svetovni čuvaji svobodne besede in zagovorniki neomejene pravice javnosti do obveščenosti. Pa je res bilo treba objavljati in ponavljati prizor, v katerem v črno našemljen morilec, ki mu je Alah že zdavnaj obrnil hrbet, ustreli na tleh ležečega hudo ranjenega policista, se bodo pridušali privrženci kvaziobjektivnega novinarstva. Kaj bi to, odgovarjajo na oni strani. Sram bodi vse tiste medijske brezjajčnike, ki so zamegljevali prizor ustrelitve. Kaj je treba tu skrivati? Naj javnost vidi, s kakšnimi divjaki ima svet opraviti, vztrajajo razne novice, požareporti, planetteveji in nacionalteve, ki je naknadno malce pokril, čisto po nepotrebnem, omenjeno bestialnost. To je navadna dvojna morala.
Žurnalistično filozofska dilema gre, seveda, naprej. Kakšen je sploh interes javnosti, da gleda brutalnost do podrobnosti, agonijo človeka tik pred usmrtitvijo? Informacija s tem ni čisto nič pridobila. Tudi če bi posnetek ustavili pred eksekucijo, bi bilo jasno, da gre za grozodejstvo. In odgovor. To jamrajo tisti, ki živijo od naročnine in državne podpore in se jim ni treba iti kruhoborstva na krutem svetovnem in slovenskem medijskem trgu, vztrajajo medijski gospodarski subjekti. Odjemalec informacij ima pravico za svoj denar dobiti čisto vse. Naloga medija je, da če je možno, v konkretnem primeru še ugotovi, kaj je umorjeni policist počel uro pred smrtjo, kaj je rekel morilcu tik pred usodnim strelom, kako je ime njegovim otrokom in kako jim je po tej tragediji iti v šolo, kako jih gledajo sošolci in ali so v družinskem krogu po TV gledali smrt svojega očeta, ter o vsem tem javnost tudi seznani. Če pa zraven doda, kaj pravijo sosedje, kaj sorodniki, kakšno plačo je imel in ali se je zanjo splačalo umreti, potem je informacija skoraj popolna in konzument informacije zadovoljen. Zato sram bodi tiste, ki posnetka ali fotografije niso prikazali in ki so ju bežno prekrivali s tančico, saj so s tem v javnosti zbudili dvom, ali je bil policist sploh ustreljen. Ta javnost je dezinformirana, s tem pa lahek plen manipulacij, je oropana za resnično informacijo in ima vso pravico obrniti hrbet medijem, ki so jo izneverili.