Jankovič vs. doba vodnarja
Bil bi gepard,« me je nagovoril človek izza sosednje mize gostinskega obrata, v katerem je tisti dan blestela razoledna natakarica s prekratkim zgornjim delom trenirkice. »Zakaj?« ga vprašam in odgovori mi: »Da bi lahko pojedel vse takšne ženske.« Besedo gepard je izgovoril s tako absolutnim spoštovanjem in bazičnim navdušenjem do plenilca, kot lahko dandanes redko slišiš koga govoriti o čemer koli. Bazično. Kung fu. Vudu. Zavidajoč živali njene sposobnosti in frajerskost. Ob kakšni drugi priložnosti verjetno tudi ptici, da leti. Vendarle sem ga prostodušno povprašal, zakaj bi za to, da bi se prehranjeval z mlajšimi ženskami, v kolikor mu je do tega, moral biti gepard, saj to lahko konec koncev poskusi tudi kot človek, torej kanibal. »Dobi te policija. Gepard pa samo plane z drevesa. Ah, kako on plane? Nihče mu nič ne more.« Nasmejal sem se. Verjetno neposrednosti. Bujnemu domišljijskemu svetu. Pri čemer bi tudi ostal. Pri zabavni plati vsega skupaj. Da obstaja tudi manj zabavna, torej možnost, da privlačnost ženske moškega obrne v agresijo, tudi vemo. »Aj, da silujemo kurvu, šta ima, da se liže ispred nas,« je davno nazaj v nekem daljnem turističnem zaselku na vhodu v Boko neafirmiran polmafijaš znorel od večurne prisotnosti v družbi biseskualk, ki nista skrivali nagnjenj, a se je na koncu vse skupaj končalo z njegovim fiaskom, ko ga je bejbi ujela, da v letih, ko je trdil, da je bil v dotičnem kazensko popravnem domu, tam ni mogel bit. Ker je bila iz tistega kraja in je vedela, kdaj so ga ukinili. A debate s človekom, ki bi bil gepard, ni bilo konec. Kajti moj dober prijatelj, trd poba in del sebi lastnega omrežja, ki se zabava s svojevrstnimi štosi, mi je oni dan na youtubu navdušeno pokazal posnetek, kako tiger od zadaj preseneti aligatorja, ki se je sončil na peščenem otočku sredi neke reke. »Ni šans, da tiger lahko poje aligatorja?! Mogoče tako, da ga preseneti v nepošteni borbi, v vsakem primeru je pa v vodi močnejši,« se je v tem primeru prav tako brezkompromisno odzval človek, ki bi bil gepard. Malodane otroška debata. A tudi bazična. Nesporna. Kot pogovor o hrani. Odvrnjenost od realnih problemov, bi rekli politiki. Ja, odvrnjenost. »Ugotovil sem enostavno stvar. Grem na Kubo, tja umret. Do comandanteja. Na sonce. Daleč od teh političnih, verskih, ideoloških in drugih konceptov,« je na istem mestu in istega dne, ko se je zgodila razprava s človekom gepardom, nekaj kasneje dejal gospod brezposelni strojni inženir, splošno izobražen intelektualec iz Zagreba, ki na stara leta v Ljubljani bije vsakodnevno bitko za minimum socialnega dostojanstva. »Dojel sem, da je brez veze samo govoriti. Da je možnost, da to storim. In res delam na tem,« je še dodal. Navijam zanj. Da se nekako prebije tja in odživi življenje na Kubi. Bolje kot ostati tukaj in čakati, da nastopi obdobje vodnarja, o katerem so ljudje minuli teden debatirali na precej nenavadnem mestu. Na forumu pod enim od člankov, v katerem je Zoran Janković razložil, da fiktivne pogodbe, ki naj bi firmi, ki je zgradila Stožice, omogočile pridobitev bančnega kredita, niso bile fiktivne. No, namesto na bele-rdeče, komuniste, RKC itd. je debata tam nekje na sredini zavila v razpravo, kdaj bo nastopilo obdobje vodnarja. Mitsko astrološko obdobje miru, razumevanja in harmonije, o katerega nastopu oziroma času nastopa se med stroko mnenja razhajajo tudi za 1000 in več let. Mesto razpravljanja je presenetljivo. Vendar pa za Jankovića (in politike nasploh) tudi nadvse nespodbudno. Še ne tako daleč nazaj, ko je zanj volilo 64 odstotkov ljudi, je bil on ta, ki je veljal za veliko rešitev. Dandanes je aktualnejši »age of aquarius«.