Kot da ni bila dovolj velika žrtev Srbije, da je v Haag na sodišče poslala nekaj deset najboljših sinov in eno hčer (Biljano Plavšić), kjer so jih na monstruoznih politično skonstruiranih procesih obsodili na dolgoletne zaporne kazni brez kančka dokazov za nekakšne zločine na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Zdaj, v fazi prestajanja krivično dosojenih kazni, Zahod nadaljuje svojo perfidno politiko poskusa globoke delitve med Srbi. Že ponudba vsem obsojenim, da lahko izbirajo, v kateri državi želijo v miru in tišini razmišljati o svojih neobstoječih grehih in morebiti prebirati zbrane prozne in lirične umotvore Radovana Karadžića, je bila vsaj na prvi pogled videti kot en velik dosežek zahodne demokracije. Si predstavljate: kriv si za poboj 300 muslimanov pri Foči, ali posilstva, ali mučenje hrvaških civilistov iz Vukovarja, potem pa ti ponudijo na izbiro celico na Portugalskem z razgledom na morje, v Franciji z vonjem po sivki ali na Finskem, kjer se ti oko lahko spočije na morju brezovega gozda, okinčanega s prikupnimi jezerci. Toda že v tej velikodušnosti je bila skrita past, kajti izkazalo se je, da so tisti, željni toplega juga, dobili celico, v kakršni je bival grof Monte Cristo, oni drugi, ki so se odločili za mrzlo Norveško ali Finsko, pa bivak, opremljen v Ikei, hišni kino in brezplačni tečaj pletenja. Komfort, ki ga doma niso imeli in o kakršnem danes sanja povprečna srbska družina, ki ni obsojena vojnih zločinov.
A delitev Srbov in med Srbi se je s tem šele začela. Imamo srečne poražence (obsojence) na eni strani in osmoljene zmagovalce, tiste, ki jih niso obsodili, na drugi. Obsojeni za vojne zločine, ki so začasni naslov prijavili v deželi skakalca Mattija Nykänena ali pa v deželi Vikingov, se lahko v zaporu kratkočasijo z izdelavo pohištva, pletenjem puloverjev s tipičnim norveškim vzorcem in okopavanjem krompirja in so za to mastno plačani. Sedem evrov na uro! General Nebojša Pavković (obsojen za pobijanje in deportacijo Kosovcev) in Momir Nikolić (obsojen za zločine nad Bošnjaki v Potočarih) lahko na Finskem zaslužita do 1220 evrov, kar je več od plače srbskega predsednika Tomislava Nikolića ali premierja Aleksandra Vučića oziroma štirikrat več od plače učiteljice. Krivica in neenakopravnost, ki se ju Zahod lahko sramuje. General Pavković, ki mu ni treba plačevati elektrike in komunale, je na toplem, malce rezlja omare in se sprehaja po finski divjini, zasluži več tudi od sotrpina Dragana Zelenovića, ki zaradi pobijanja in posilstev v Foči zaporniško skorjo kruha žuli v Belgiji. Skopuški Belgijci mu za garanje na polju plačajo piškavih 180 evrov mesečno. A je to pošteno? Da ne govorimo o tisočih, ki se v Beogradu že leta drenjajo pred okenčki zavoda za zaposlovanje iščoč službo, pa četudi za evro na uro, in mrzlično brskajo po svojem zgodovinskem spominu, ali nemara niso nekoč nekje zagrešili kakšnega vojnega zločina, čeprav so rojeni po letu 1990, da bi se kar sami prijavili v Haag in zaprosili, naj jih obsodijo na 15-letno zaporno kazen. Na Finskem, če je le možno.
