Alenka je preklasta punca, za glavo višja celo od fantov, zato je vedno glasna. Njej Janez nič ne manjka, ker tako vedno goljufa?! Ljudmila (za otroke in svojo mamico Milči) je spet drugačna punca: ni tako udarno opazna kot Alenka, Janez pa je vendarle znal pokazati, da mu je Milči blizu. In je rekla, da bo šla pozvonit, če pride Janez ven. Kakšna lisička, tale Milči: se je delala, da na zvonec pritiska v stopnišču – potem pa rekla, da se nihče ne oglasi. Miroslav je očalasti dečko z mirnim glasom, da gre že vsem malo na živce. Lepo vzgojen? Meni se zdi malo brez krvi, fant mora biti… No, saj ni važno. Rad govori o pravilih in kaj je prav in kako je treba. Zato je bila trditev, da bodo brez Janeza zmogli, če je po pravici v »hausarestu«, res prav značilna. Da pač ima mama vedno prav, je še pribil. In se je oglasil Franci, ki je v mesto prišel pred kratkim z vasi. Da je pri njih ati (ne mestno »oči«) rekel, da je mama za vse nas ena sama in to je država in naša Slovenija in zato bi morala Janeza zapreti država, ki je mama, in ne njegova mami, ki se lahko tudi zmoti. In da je vse čudno in se Janez zna igrati zemljo krast, kar pa za Miroslava dvomi: še nikoli se ni igral, a pametuje! To je bilo dovolj, da se je oglasil Dejan, krepak fantič. Glas ima doneč in je odmevala njegova jasna trditev, da se mama (njegova ali pa tista država) ne motita in ne bo šel Janeza klicat, pa če se vsi na glavo postavijo. Tokrat je bil najbolj tiho Zoran, ki sicer Janeza ne mara preveč, a nekako sodita skupaj po igricah, ki se jih igrata. Če se je treba odločati, sta vedno za igrico »ravbarji in žandarji« in že nekako dosežeta, da sta ravbarja, in se potem vešče skrijeta in vsem smejeta, ko ju ne najdejo.
Še bi se prepirali o tem, ali je prav, da Janeza ni in zakaj ga ni in kako ga ni, če ne bi Karlček bleknil (vedno rad izstopa s svojimi štosi), če sploh vedo, kaj je Janezek zakrivil in kdo ga je zašpecal, da mora zdaj le žalostno gledati na dvorišče, namesto da bi zemljo kradel kot vsi drugi? »Milanček ga je, tisti iz rdečega bloka. Ja, ja, on je kriv za to, da se ne igramo!« je bil važen Karlček. Poznam ga, malo starejši, vedno z že čisto odraslim skrivnostnim smehljajčkom se vozi na biciklu in deluje, kot bi vse vedel, mulčke pa obvladuje od nekdaj. In ko so malčki začeli ognjevito debato o Milančku in Janezu, se je oglasilo iz dnevne sobe: »Pridi, zdaj bo predvolilno soočenje.« Kakšen televizijski dolgčas, na dvorišču pa taka drama! A sem ubogal molče, neubogljivost tudi zame pomeni »hausarest«.
