Pa iz grmovja skoči mož v zelenem, v eni roki maha s šopom uradnih papirjev, v drugi s prenosno registrsko blagajno, za vratom mu binglja kamera, in zatuli: »Stojte, uničevalci hrvaških gozdov! Tole pa ne bo poceni! Pravilnik je glede vašega vandalskega početja jasen!« Družinica otrpne, kolesa, ki jih rinejo ob sebi, padejo na tla, otrokoma se treseta šobici in v očeh se nabirajo solzice. A gozdnega organa to ne moti. Vklopi blagajno in začne: »Torej, dragi moji Slovenci, glede na pravilnik o uporabi hrvaških gozdov vas bo tale postanek kar nekaj stal. Najprej, otroka sta zobala Fragaria vesca (gozdne jagode) in ti, smrklja, pokaži jezik... aha, vijoličast, se mi je kar zdelo, tudi Vaccinium myrtillus (borovnice), kar stane dober evro. Poglejte, tu je cenik!« Oča Slovenec mehča zadevo, češ, otroka sta tu in tam snedla kakšno jagodo. »Jagoda tu, jagoda tam in hrvaška država gre na kant, toda glavno še pride. Odrezali ste si sprehajalne palice. Dve brezovi, dve bukovi, suma sumarum 80 kun, 7 procentov družinskega popusta in smo pri desetih evrih. Poglejmo dalje po ceniku. Aha, s kolesom po gozdu je tri evre, orientacijski tek nadaljnjih 30 evrov, potem...«
»Počakajte, gospod gozdar, kakšen orientacijski tek,« zajeclja pater familias. »Imate zemljevid v roki? Imate, torej, zadeva je očitna.« »Ampak, zemljevid imamo, ker smo se malo izgubili.« A predstavnik ugledne institucije Hrvaški gozdovi ve, da so turisti namazani z vsemi žavbami: »Ja, ja, izgubljeni. Pa saj so vsi udeleženci orientacijskih tekov izgubljeni, zato pa imajo zemljevide. In kaj imate v nahrbtničkih? O, glej ga zlomka, sendviči! Torej smo se pripravljali za piknik. Uporaba gozda za spremljevalne dejavnosti z namenom zabave, torej piknikov, stane tri evre.« »Dajte no, kakšen piknik. Ustavili smo se, da se malo spočijemo in počakamo prijatelje, ki vam lahko pojasnijo, da gre za kratek nedolžen postanek!« Gozdar je bil vse bolj navdušen: »Prijatelji? Krasno. Kolikor poznam vas Slovence, vojsko sem služil v Celju, razumeš, takoj ko se vas zbere pet, šest, zakurite ogenj, malce pečete, malce spijete in takoj je tu pesem, to pa je po tem pravilniku uporaba gozdnih površin za kulturne dogodke, kar vam moram zaračunati 150 evrov.«
V tistem trenutku se Slovencu razlije čez lica zmagoslavni nasmeh: »Moment, gospod gozdna uradna oseba. 12. maja je bila v vaših časopisih objavljena izjava predsednika uprave Hrvaških gozdov Ivana Pavelića, da je vse to pisanje o zaračunavanju uporabe gozda mrtva črka na papirju in da se pravilnik nanaša zgolj na urejene površine.« Uradne osebe ne marajo pametovanja amaterskih poznavalcev zakonov: »Poslušaj, ti, Slovenec, pravilnik je bil objavljen v uradnem listu in v pravilniku nič ne omenjajo urejenih površin, piše pa, da velja od dneva objave v uradnem listu. Pika, konec, ende, kraj...! Plačaj 194 evrov in prijeten dopust na Hrvaškem. Bodi hvaležen, da ti nisem zaračunal brisanja ta zadnje z brezovim listjem, ki glede na cenik stane en evro. Brez zamere, stari, zakone moramo izvajati učinkovito. Zato pa smo bili delavci Hrvaških gozdov tudi nagrajeni s stimulacijo za leto 2013. Eno kuno bruto.«
