Administratorki so se rahlo zasolzile oči. »Kakšne reference, kakšne točke,« si je vzhičeno ogledovala dokumente. »Kako to, da ste se odločili za študij zoboderstva prav v lijepi naši? Lahko bi šli na Sorbono.« »Hrvaška je čudovita dežela, pivo je poceni, morje toplo, Dinamo najboljši nogometni klub v Evropi, Severina je super bejba, pa še tuje študente ste izenačili po pravicah z domačimi glede cenejših vozovnic za tramvaj, sob, štipendij...« je zrecitiral Edson. Referentki je kar zaprlo sapo ob takšnem podrobnem poznavanju Hrvaške. »Prekrasno, fantastično! Zdaj pa prosim, da poberete papirje in se umaknete naslednjemu kandidatu. Ne morem vas vpisati. Nimate dovolj točk.« Portugalcu so se zašibila kolena. »Kako nimam, ko pa na dopisu vaše univerze piše, da jih imam več kot preveč,« je jecljal. »Imeli ste jih do 1. julija letos. Potem ko je Hrvaška desetletje moledovala Bruselj, da bi vendarle vstopila v EU, in je ta v to privolil s težkim srcem, jih nimate več. Zahtevali ste, da izenačimo domače in tuje študente, to smo naredili, zdaj pa marš nazaj v Porto.« Prebledeli so tudi vsi drugi tujci v vrsti. Završalo je med Slovenci, Bolgari, Nemci, Slovaki, med stotnijo genijev z zadostnim številom točk – do tega trenutka.
»Brez razburjanja in nerganja, prosim, niste v Bruslju ali Strasbourgu, tu vlada demokracija,« jih je nadrla referentka. »Hoteli so, da vas izenačimo z našimi pridnimi šolarji. Izenačili smo pogoje študija, izenačili pa smo tudi zahteve zanj in zdaj nimate dovolj točk. Pokažite mi maturitetno oceno iz hrvaščine in tretjega tujega jezika. No, da vas vidim. Nimate je. Torej vam manjkajo točke iz hrvaščine.« »Pa saj mi v gimnaziji nimamo predmeta hrvaščina!« so se drli jezni kandidati. »Ne mi težit',« je besno vračala referentka. »Nimam časa, mudi se mi domov kuhat zagorske štruklje. Kličite Barrosa, Ashtonovo, kaj me briga. Deset let vedo, da bo Hrvaška v EU, pa niso prisilili preostalih članic, da bi se dijaki učili tako lepega, bogatega, melodičnega jezika, kot je hrvaščina. Vam je bilo izpod časti, se vam je gabilo, a? Mi se moramo učiti angleščino, nemščino, vam se ni treba hrvaščine, zdaj pa bi radi tu študirali, svojat evropska napihnjena! Sploh pa nimate opravljenega niti tretjega tujega jezika. Spet vam manjkajo točke. Naši govorijo po pet tujih jezikov: srbsko, bosansko, dalmatinsko, zagorsko pa še angleško, vi pa tam kvečjemu portugalsko pa nemško, kot da je to kakšna razlika. Še naše mam'ce na tržnici, ki prodajajo jajca in skuto, se morajo, odkar smo uvedli obvezno uporabo fiskalnih blagajn, učiti računalniške jezike excel, SPSS, wordov office, angleško in nemško, vi pa bi se radi švercali.« »Pa, saj tega ni nikjer v Evropi!« so kakofonično krakali skoraj bruci. »Tako je, zato pa EU zaostaja za Hrvaško, krepko zaostaja. Počakajte malo, pa boste videli, kaj vse smo vam še pripravili,« je zagrozila referentka in dvignila slušalko brnečega telefona: »Da, gospod rektor, da, tu je norišnica, razumem, dogovorjeno... Tako, banda ignorantska, rektor si ne želi vojne z Brusljem in vas lahko vse vpišem, a vam sporoča, da si ta vaša spričevala lahko nekam vtaknete, ker diplome s hrvaškim grbom ne boste videli niti v sanjah. Zdaj bomo mi naredili red v tej evropski štali. Jasno!?«
