Berem o dilemah pariške županje in priznam, da se mi gospa smili. V Parizu smrdi kot v obratu, kjer strojijo kožo, pa je rekla, da bo iz središča prestolnice izgnala vozila na dizel. Kaj hujšega. Okoljevarstveniki so resda pripravili tridnevno pijančevanje v čast takšne odločitve, a so pravniki rekli, da je protiustavno preferirati bencinarje. Prodajalci goriva so v predinfarktnem stanju, ker bi to pomenilo 20-odstotni padec dobička. Ali naj njihovi otroci zaradi trenutka miselnega kolapsa gospe županje za božič ližejo lanske praznične slaščice? Toda zdravniki so rekli, da bo izgon dizlov izboljšal zdravje Parižanov, zato so se tudi delodajalcem kotalile po obrazu solze sreče, saj bo manj bolniških, večja bo storilnost, izboljšala se bo konkurenčnost in večji bo profit, pa tudi v državno blagajno se bo več nateklo.
V tistem hipu pa se je stemnilo pred očmi lastnikom parkirišč in mestnim redarjem, saj bo brez dizlov na pariških ulicah manj avtomobilov plačalo parkirnino in manj kazni bodo pokasirali zaradi neplačanih parkirnin. Policisti bi najraje aretirali županjo, ker s tako zmanjšanim prometom v mestu ne bodo s kaznimi zbrali niti za pol božičnice. Del taksistov bi najraje županji takoj postavil spomenik, saj jim bo manj dizlov v mestu prineslo več strank, drugi del pa išče, kje je spravljena zadnja giljotina, da obračunajo z županjo, ker njihovi taksiji na dizel ne bodo zaželeni v centru mesta. Županja nekaj zadnjih noči spi na neznanem kraju, ker se boji tudi okoliških kmetov, ki grozijo s požigom prestolnice, ker bodo zaposleni v Parizu prepovedane dizle morda parkirali na njihovih njivah. Vam je jasno, za kakšno dilemo gre?
In naša, slovenska, ni nič manjša, čeprav je bolj sladka. Obdavčiti sladke pijače in napolniti proračun ter izboljšati zdravje državljanov. Prekrasno, samo dobro je treba pretehtati slabe in dobre plati. Dobre: več denarja v proračunu, zdravi delovno sposobni državljani, manj bolniških, večja proizvodnja, manj škrbastih (sladkor je strup za zobe), bolj prežvečena hrana pomeni manj prebavnih tegob. Slabe: manjša prodaja pijač, večja izguba proizvajalcev, gostincev, trgovcev, odpuščanje delavcev, večji pritisk na socialne transferje, več nasilja v družini, prizadeti pridelovalci sladkorne pese in prevozniki sladkorja, večji uvoz sladkorja slabše kakovosti, pogostejše poseganje po drugih pijačah, kot so pivo, vino in šnops, več bolezni jeter, več prometnih nesreč, invalidov... Toda rešitev naše dileme je preprosta. Kupujmo čim več sladkanih pijač in napolnimo proračun, potem pa jih doma zlijmo v stranišče in zavarujmo zdravje. Parižani pa naj se znajdejo.
