Ali lahko nekdo z žabje perspektive, sede v svoji zamočvirjeni občini, iz katere ni videti dlje kot do sosednje občinske mlakuže, vidi širino in globino vodenja globalne državne politike v dobro vseh državljanov? Ne more. Prav ta, lahko bi rekli skoraj tragedija se je zgodila v sosednji nam Hrvaški pod vodstvom leve, socialno občutljive, skromne, malemu človeku in delavcu naklonjene vlade. Ivan Kovačić, župan občine Omiš, ne le da je v svojem mandatu, v posmeh vladi v Zagrebu, privarčeval milijon evrov, ker med drugim ni gradil asfaltnih cestic do vsakega vinograda, ampak je sklenil celo odprodati službeni avtomobil škodo octavio. Da on za vodenje občine avtomobila ne potrebuje in da bo ta denar dal za obnovo vrtca v vasici Kučići. Da se bo vsa občina režala županu, ki hodi peš, je sicer njegov problem, ki ga bo drago plačal na naslednjih lokalnih volitvah. Toda ko je zavrnil asfaltiranje vaških in poljskih cestic, je ogrozil nacionalni načrt širitve cestne infrastrukture in njenega prenosa s koncesijami v zasebne roke. Kdo pa bo vzel koncesijo za prašno cestico? Še hujši udarec je bila tista zamenjava octavie za vrtec. Ko je vesoljna Hrvaška izvedela za to nedržavotvorno potezo na lokalni ravni, se je vsul plaz vprašanj Milanovićevi vladi, zakaj za vraga ona kupuje 1581 novih službenih avtomobilov, namesto da bi gradila vrtce. Resda je Hrvaška tudi v veliki meri še vedno kmetijska država, a vseeno, ali potrebuje 189.720 novih konjev, če imajo v povprečju novi jekleni konjički 120 konjev? Pa jih imajo več.
Kaj lahko vlada reče ob takšnem nerazumevanju nakupa tudi dvajsetih audijev A6 3,0 TDI quattro S-tronic? Kako neukemu ljudstvu pojasniti, da ministri potrebujejo avtomobile na štirikolesni pogon z avtomatskim menjalnikom, lesnimi dodatki v kabini in prednjimi sedeži s pomnilnikom, ako želijo hitro (pospešek 0–100 je 6,7 sekunde, največja hitrost 236 km/h) in varno pripeljati državo iz recesije in zmanjšati proračunsko izgubo? Težko, ko pa ji polena pod 19-palčna aluminijska platišča mečejo lokalne politične zgube. Nakup teh 1581 novih avtomobilov je izključno v funkciji gospodarske konjunkture. Ne le da je vlada privarčevala dva milijona evrov, saj so prvotno načrtovali nakup še večjih in dražjih avtomobilov, ampak bo šlo plačilo DDV in registracije naravnost v proračun. Privarčevalo se bo pri servisiranju starejših državnih avtomobilov, zmanjšala pa se bo poraba goriva, saj se ministri s temi avtomobili ne bodo upali v javnost in bodo lepo garažirani. Pridobili bodo nekaj sto novih delovnih mest, saj bo treba zaposliti nove službene voznike, ki bodo znali voziti te sofisticirane mrcine. Dvignil se bo ugled ministrom, s tem pa tudi državi, saj je bila alternativa, kot je v pojasnilu nakupa novinarjem dejal minister za izobraževanje Jovanović, da se bodo hrvaški državni uslužbenci v službo pripeljali s kočijo ali, bog ne daj, na lojtrniku, ki ga vlečeta dve molzni kravi. Država ni v takšnem položaju, da bi si privoščila takšen fiasko. Lahko se je danskim ali nizozemskim politikom peljati na biciklih, ko pa njihova država ni pred bankrotom. Žal pa je težko od lokalne Kovačićeve pameti pričakovati, da bo razumela kompleksnost politike na državni ravni, ki z višine ali pa iz z usnjem oblazinjenega audija veliko lažje oceni, kaj narod in država dejansko potrebujeta.
