Začne se pri zdravnikih: se niste nikoli vprašali, zakaj vam vaš osebni zdravnik predpiše antibiotike enega proizvajalca, če po spletu čudnih okoliščin naletite na dežurnega zdravnika, vam ta predpiše kakšen generik domačega proizvajalca, zobozdravnik pa prisega spet na tretji antibiotik? Seveda, strokovna utemeljitev o učinkovinah, ki so bolj primerne za zdravljenje zdaj enega, potem drugega vnetja, pa prepričevanje o stranskih učinkih enega zdravila, ki da ga drugo nima, pa o bolj smiselnem pakiranju... Vse to smo pripravljeni kupiti, ker zdravnikom seveda neomajno zaupamo (in ker nam večini ne bi moglo biti bolj vseeno, kateri strup si poženemo po grlu). A zdaj prihaja ta hrvaški dvom: kaj se skriva v ozadju predpisovanja antibiotika xy? In ali je tudi država vpletena v to zgodbo, saj je s pravili o medsebojno zamenljivih zdravilih takisto korupcijsko prakso omogočila tudi lekarnarjem. »Joj, gospod, oprostite, ampak tega zdravila nimamo, vam damo tole. Iste učinkovine, samo drug proizvajalec.« Ker nam je, kot rečeno, vseeno, katere tablete goltamo, kupimo lekarniški argument, komu pa se da cirkulirati med lekarnami in iskati natančno predpisano zdravilo. A zdaj seveda vemo, da je ta medsebojna zamenljivost larifari. Dobimo zdravilo proizvajalca, ki je bil bolj prepričljiv in radodaren, kajne? Tako namreč deluje naša psiha. Mi vedno vemo, da je nekdo lopov, goljuf, pogoltnež, čakamo samo na pravi »dokaz« za našo domnevo.
Povem vam, da bo hrvaško razkritje v temeljih spremenilo nakupovalne navade tudi na tej strani Kolpe. Zdaj vemo, da ima zdravnik/prodajalec/lekarnar vedno nekaj za bregom in da je tisto »nekaj« osebni (finančni) interes. Zato bomo odslej upravičeno dvomljivo gledali na ponudbo tiste gospe za pultom, ki nam namesto grosupeljskega kruha ponuja vrhniškega. Pa mesarja, ki nam s poltihim glasom in nekoliko nagnjen proti nam, kar implicira zaupanje, ponuja enega piščanca, pri piščancu, ki je zrasel nekje bolj jugovzhodno, pa odkimava. Da ne govorimo o tistem potuhnjencu, ki vas v trgovini z elektroniko prepričuje o prednostih ene televizije pred drugo. Odslej bomo vsak predlog prodajalca jemali s skepso in prav nalašč kupovali tisto, kar prodajalci odsvetujejo. »Mene boš nategoval?« bo odzvanjalo v naših glavah, ko bomo zahtevali proizvode, ki jih prodajalci sicer odsvetujejo.
A prodajalci/lekarnarji/zdravniki se bodo hitro odzvali. Ko bo gibanje »zahtevaj odsvetovano« po obsegu preraslo vstajniško gibanje, bodo spremenili taktiko. Vsiljevali nam bodo proizvode, ki jih v bistvu ne želijo prodati, da bi prodali tisto, kar so nam želeli vsiliti, pa bi nam z vsiljevanjem to priskutili. In bomo spet izgubili bitko. Takšna je pač narava stvari. Do vprašanja kakovosti običajno sploh ne pridemo.
