Nekaj ur kasneje na Kongresnem trgu, tik pred sprejemom #junakov ob zvokih še enega hrvaškega zvezdnika s kolegico srebava džin tonik, pri čemer bolje, kot si sploh želim, spoznam par ob sosednji mizi, saj mi zaradi kolegičinega ukvarjanja s telefonom ostaja veliko časa za opazovanje ljudi in okolice.
Nedelja zvečer, restavracija nekje ob Ljubljanici. Eno od najbolj romantičnih miz si pribori starejši par, očitno turista na obisku v najlepšem mestu na svetu. Na mizi gori sveča, mimo njiju leno polzi Ljubljanica, od nekje je slišati pridušeno glasbo. Popolno vzdušje, a ju očitno ne zanima, vsak na svojem telefonu namreč z vso vnemo in zavzetostjo odkrivata, kaj se dogaja nekje drugje nekomu drugemu.
In tako v neskončnost. Zdi se, da ni trenutka, ko nekdo v naši neposredni bližini ne bi bil prisesan na svoj pametni telefon. »Zveniš kot stara mama,« je malce odsotno zamrmral kolega tam v Kamniški koči, ko sem težila, da je neotesan in obseden. Kako lahko pustiš kosilo, da se hladi, ker je nujno še nekaj natipkati ali poskrolati? Ali ignorirati žur in kolege, ker je nekdo tvitnil nekaj »reees smešnega«? Zveni znano?
In tako okrog sveta. Klinični psihiater in publicist Dale Archer piše, kako so se spremenile navade ljudi zaradi ekscesne uporabe pametnih telefonov. Raziskave namreč kažejo, da Američani pametne telefone uporabljajo celo med seksom in med tuširanjem (v avtomobilu jih itak vsi, ne?).
Govoriti o obsedenosti in celo zasvojenosti s pametnim telefonom zato ni nič nenavadnega. Še več, nedolgo tega je svet postal bogatejši tudi za novo fobijo – nomofobijo. Gre za pretiran strah pred pomanjkanjem signala, nezmožnostjo uporabe telefona iz tega ali onega razloga ali, bognedaj, izgubo tega človekovega novega najboljšega prijatelja in podaljška njegove duše. Če se torej počutite anksiozni vsakič, ko nimate telefona v neposredni bližini, če ga neprestano preverjate, ko ga imate v neposredni bližini, če trpite za sindromom fantomskega vibriranja, in če se vam dogaja, da ne veste, kaj vam je sodelavka pravkar povedala, ker ste ravno gledali facebook na svojem iPhonu, ste brez dvoma zasvojeni. (Tudi če so vas prijatelji več kot trikrat opozorili, da pretiravate, je to precej zanesljiv simptom.)
Zaskrbljujoče je, da se epidemija širi na vse mlajšo populacijo. (Morebitne) posledice pa niso tako nedolžne, kot se mogoče zdi na prvi pogled. Otroci, ki so vse bolj bombardirani z gadgeti in tehnologijo, imajo vse manj fizičnih stikov z vrstniki, zaradi česar psihologi že opažajo slabši razvoj medosebnih veščin in neverbalne komunikacije. To pa dolgoročno lahko vpliva tudi na čustveno inteligenco.
Kaj torej storiti? V nekaterih državah se že pojavljajo cone, kjer je uporaba telefona prepovedana – pa ne le v knjižnicah in drugje, kjer bi bilo pogovarjanje po telefonu za druge lahko moteče, ampak tudi denimo v restavracijah in drugih prizoriščih »klasičnih« medosebnih interakcij. Takšnih con bo skladno z naraščanjem občutljivosti družbe po Archerjevem mnenju vse več, podobno kot je vse več javnih prostorov, kjer je prepovedano kajenje. Družba pa se bo na tako ekscesno (nepotrebno) uporabo telefonov, kakršni smo priča, morala odzvati tudi na druge načine – od vzpostavljanja jasno določenega bontona in (najbrž tudi starostnih) mej do, nenazadnje, sistema svetovanja in pomoči za odvisnike, kakršnega denimo že pozna Južna Koreja.
Do takrat pa imate vso pravico, da težite svojim kolegom, ki se jim zdi ob ponedeljkovi jutranji kavi bolj pomembno pisati smse, tvitati in pregledovati facebook, kot pa poslušati o vaših prigodah in problemih (o katerih na tviterju in facebooku ne morejo izvedeti nič).
