Zavedla ga je seveda vlada, ki si je nepremičninski davek zamislila kot nekakšno trošarino, ki naj napolni izpraznjeno državno blagajno, odžene pretečo evropsko trojko, sicer pa zagotovi nadaljevanje dvajsetletnega brezperspektivnega in nerazvojnega funkcioniranja države, ki ji je od obljubljene Švice ostalo zgolj »švicanje« v prekernem delu ali v vrstah za socialno pomoč. Med davki, ki davijo državljane, ima nepremičninski običajno posebno vlogo. Najbolj dodelana je ta v ZDA, po katerih se v naši poosamosvojitveni finančni in gospodarski politiki najraje zgledujemo. In tam zvezna vlada z njim nima nič, je prihodek lokalnih skupnosti in s svojim povsem predvidljivim dotokom steber njihovega delovanja in razvoja.
Tudi pri naših sosedih znajo nepremičninski davek uporabljati prav v te namene s stopnjo, ki lahko sega tja do dveh odstotkov vrednosti nepremičnine. Pred desetletji so, denimo, z njim uredili Salzburg do podobe, ki danes privlači na sto tisoče turistov, predstavlja enega svetovnih kulturnih vozlišč in polno živi z vsako prireditvijo. Seveda se do tega ni dokopal s socialnimi davčnimi kapicami za nepremičnine v mestnem središču. Nasprotno, nesprejemljivo je bilo, da nekdo sedi na mrtvem nepremičninskem kapitalu in ne prispeva mestu tako rekoč nič.
Z vsem spoštovanjem do upokojencev v Ljubljani, je nespodobno, da kdo velja za socialni problem z nekaj sto tisoč evrov vredno nepremično, ki jo lahko aktivira v kvalitetnejši denar in predvsem kvalitetnejše življenje, Nespodobno je tudi, da si lastniki nepremičnin, najsi bodo posamezniki, podjetja ali mesto samo lahko privoščijo zaplankane poslovne in prazne stanovanjske prostore (ne nazadnje tudi neobdelana polja in zanemarjene gozdove), ne da bi jih udarila nepremičninska davčna šiba in to dovolj krepka, da jih ustvarjalno premakne, posledično tudi s primernimi spodbudami, na primer prenosom nepremičninskega davka na najemnike, kar drugje ni neobičajno. Posledično bi zagotovo resda že polepšano Ljubljano (ali katero drugo slovensko mesto) zagotovo »krasila« kakšna zanemarjena fasada manj, izginile pa bi tudi neugledne luknje ki kazijo pritlično mestno ali krajinsko podobo.
Nepremičninski davek se kot zanesljiv lokalni javni denar pretaka tudi v druge storitve od komunalnih do varuhov reda in miru ter urejevanja okolja. Žal smo se ga pri nas spomnili, ko je začela teči voda v grlo tistim, ko so najdlje odmaknjeni od realnosti, da bi tam še nekaj časa vedrili in oblačili. In bo seveda izpuhtel brez haska. Razprava bi se morala premakniti drugam oziroma obrniti, Ne gre za to, kdo naj ga (ne) plačuje, ampak za kaj bo namenjen.
