Zgodovina je ena tistih zanimivih ved, ki se pogosto šele zaradi tega, kar se zgodi precej kasneje, začne ukvarjati s stvarmi, ki so se zgodile precej prej. Takšen je tudi primer vožnje z vlakom Vladimirja Iljiča Uljanova iz Švice v Rusijo. Šele zaradi tega, kar je možak zakuhal kasneje, danes z gotovostjo vemo (in to so res sama dejstva), da je njegov vlak 9. aprila 1917 iz Züricha proti Rusiji odpeljal ob deset čez tri popoldan s petnajstminutno zamudo, da na vlaku ni veljal protikadilski zakon in so smeli puhati cigaretni dim, da so stregli imenitne jedi in da je vladalo precej zdolgočaseno vzdušje. Ti zares pomembni podatki, ki so jih izbrskali zgodovinarji, skoraj zasenčijo tistega, da je Vladimir Iljič Uljanov, ko se je naveličal opazovanja vijoličastih krav, iz dolgčasa vzel v roko svinčnik in papir in si med večdnevno vožnjo zapisal nekaj misli, ki so kasneje dobile ime aprilske teze, pač po mesecu, ko jih je Uljanov napisal in potem tudi javno objavil na spletni strani. Kot tudi vemo iz zgodovine, so teze peljale k vstaji boljševikov oziroma oktobrski revoluciji, poskusu globalnega rušenja kapitalističnega sistema in še kakšni zadevi, ki kažejo, kaj se lahko zgodi, če železnice nočejo poskrbeti za vsaj kanček animacije svojih potnikov.
Kako se je Vladimirju Iljiču Uljanovu, ki so ga včasih klicali tudi Lenin, stvar izšla, bolj ali manj vemo. A če ne bi bil na onem svetu, bi ga v teh dneh gotovo dokončno dotolkla nenavadna novica, o kateri so poročali z Rdečega trga. Kot med drugimi piše spletni ABC News, je veleblagovnica GUM, ki prodaja mnoge fine zahodne kapitalistične znamke, na osrednjem moskovskem trgu postavila devet metrov visoko in trideset metrov dolgo konstrukcijo v obliki kovčka, v kateri bi do januarja potekala razstava. Kot bi se norčevali iz Leninove vožnje z vlakom, so razstavo poimenovali Duša potovanja, kovček pa je bil povečana replika tistega, ki ga je imel v lasti princ Vladimir Orlov, zapriseženi zagovornik ruskega carja in monarhije. In bistvo: vse skupaj je bilo namenjeno 150. obletnici znane francoske znamke Louis Vuitton, ki menda sodi med simbole globalne potrošniške miselnosti višjih slojev, kar se nekako ne sklada s širšim razmišljanjem, na katerem temeljijo aprilske teze. Upamo si trditi, da bi se Lenin ob vsemu dogajanju obrnil v grobu, če bi ga imel. Vendar je revež balzamiran, obrniti pa se ne sme, ker bi lahko nastala panika, saj je njegovo truplo javno razstavljeno v mavzoleju, ki stoji - na samem Rdečem trgu.
V Moskvi je nastal vik in krik, oglasila se je javnost, ki si Rdečega trga med novoletno zabavo noče deliti z velikanskim kovčkom. Zato so se potem oglasili politiki. Član centralnega komiteja Komunistične stranke Sergej Obukov je rekel, da „gre za sveto mesto ruske države in takšnih se ne sme omalovaževati“. Pri tem so sicer gotovo povsem nenamerno spregledali, da so na Rdečem trgu že gostili salon Diorja, koncerte Shakire, Scorpionsov in še več drugih zahodnjaških glasbenikov, pa tudi provizorično drsališče je včasih tam. Ampak niti to najbrž ne bi pomagalo. Zato se je oglasila veleblagovnica, ki stoji tik ob Rdečem trgu, in se posula s pepelom. Sporočila je, da je podjetje prosila, naj se konstrukcija kovčka na trgu takoj razstavi brez motenj za mimoidoče in za Lenina. Takšno priznavanje napake je treba pozdraviti. Ker je redko. Če bi se denimo politiki (če zveni kot floskula, najbrž tudi je) odločili posuti s pepelom za vse svoje napake in zgrešene izjave, bi končno dobili en racionalen in tehten argument za gradnjo šestega bloka termoelektrarne Šoštanj: v državi potrebujemo res veliko pepela.
Da je s pepelom lahko križ, spoznavajo tudi Kitajci, ki so se prav tako spravili nad zadeve, ki jih ljudje postavljajo na prostem. Ne gre sicer za kovčke, ampak za žare. Kitajcem očitajo, da niso dovolj okoljevarstveno zaveden narod, zdaj pa dokazujejo, za kako veliko zmoto gre. Napovedali so vojno žarom, ker so ugotovili, da v zrak spuščajo drobne delce, ki se jim reče PM 2.5 in lahko prodrejo globoko v pljuča. Kot v ločeni nenavadni novici navaja isti ABC News, so oblasti v treh mesecih uničile najmanj pesto žarov na prostem. Predstavnik pekinškega okrožja Šičeng je dejal, da so jih razrezali, tako da jih ni mogoče več uporabiti. Uničili bi jih še več, a jih zaradi strupene megle, ki jo v mestu povzročajo izpusti iz avtomobilov in tovarn, včasih težko najdejo.
Bil pa je še en razlog: žare so uničili, ker se se prebivalci pritoževali nad vonjavami, ki so se širile v okolico, ko so se nad žerjavico obračali kosi mesa vseh mogočih živalskih vrst. Drznimo si pomisliti, da tudi kakšnega štirinožca. Zato najboljšemu prijatelju, ko bo naslednjič med sprehodom izpod oči očitajoče gledal v vašo opravo, le pomolite pod nos to novico, pa bo uvidel, da je v resnici rojen na srečni vrvici.