Privoščljivost uspešnega bega v tujino je dokaj nov pojav, sem pa osebno že dolgo z zelo mešanimi občutki opazoval slovenske zastave, ki v kioskih, avtomobilih, gostilnah in podobnih prostorih visijo, tudi kadar praznik tega ne zapoveduje. V tem sem vedno videl neko vrsto strahopetnega narodnega ponosa. Tisto vrsto, ki se zgodovinsko s pomočjo plodnih tal in številčne premoči pogosto razraste v zatiranje vseh, ki jih takšni primerki ne bi radi videli pod »svojo« zastavo.
Zato me še posebej zmotijo izjave, kakršne si je pred dnevi privoščil ameriški ambasador Mussomeli. Modela je očitno zmotilo, da slovenska osamosvojitvena vojna ni potekala po scenariju kake druge ob razpadu Jugoslavije. Očitno bi se morali v devetdesetih tudi mi okopati v krvi kolektivne krivde za kako Srebrenico ali pretrpeti obleganje mest po vzoru Sarajeva. Potem bi že znali salutirati grbu in zastavi, je prepričan. Zanimivo, da ga potlej motijo posledice revolucije v naših krajih ob drugi svetovni vojni. Krvi je bilo takrat več kot dovolj, tudi bratske, tako kot v opevanem Gettysburgu. Čemu torej vrli ambasador ni bil imetnik sezonskih vstopnic za koncerte ansambla Janez Stanovnik & the N. O. Band?
Nelagodje ob izkazovanju državnih simbolov in izrekanju neizmerne ljubezni domovini in Triglavu sem vedno videl kot nekaj izredno pozitivnega. Hkrati pa se mi je vselej zdelo zelo prikupno, kaj se s temi istimi skeptiki zgodi, ko prečkamo mejo. Vendar prvo filmski intermezzo.
Te dni je bil za oskarja nominiran tudi Volk z Wall Streeta. Da je pritegnil slovensko pozornost, gre verjetno veliko zahval tudi Katarini Čas, ki je v film vpletena na zelo nenavaden način. Kljub temu da igra eno manjših vlog, je očitno bistveno posegla v samo vsebino Scorsesejeve iluzije. Ne le, da je uspela spremeniti biografijo resnične osebe, ki jo v filmu upodablja, ter ji prisolila slovenske korenine, temveč bo pozoren opazovalec filma opazil, da je režiser v resnici še večjo vlogo kot Katarini posvetil Sloveniji. Nadalje, prepričan sem, da je film treba razumeti kot hudomušen homage slovenskim turistom v tujini.
To je še posebej opazno v prizoru, ko se popolnoma brez kakršnega koli razloga čez praktično ves obseg platna razprostre ogromna slovenska zastava. Celo dež denarja, ki sledi, je moral odpreti rekvizit za promocijo Slovenije, malo prej pa je poskrbljeno, da nas ne bodo mešali s Slovaki. Vložki za zgodbo nimajo absolutno nobene koristi, kar se tiče faktičnosti, pa so celo precej škodljivi. V kadrih z zastavo pa ni niti Katarine Čas, da bi stvar imela vsaj minimalno interno logiko. Prav nobenega spodobnega razloga ni, zakaj je zastava tam, a vseeno je.
Ne vem točno, kaj se je dogajalo med snemanjem, a si z lahkoto predstavljam, da je še posebej nadvse bizaren in neumesten prizor z zastavo interna šala na račun naše gore cvetlice. Bili so sicer intervjuji, kjer je zadeva morda omenjena in morda se motim, a iz osebnih izkušenj sem prepričan, da vem, kaj se je dogajalo in sem pripravljen narediti ta skok vere. Kadar odgovor poznamo, se plonkanja pač ne bomo šli!
Tudi sam sem namreč zapadel tej isti bolezni, ko sem delal v ZDA. Ne vem, kako se zapleteš, a kar naenkrat se zaveš in vsemu žolču do Slovenije navkljub ugotoviš, da že zadnje štiri ure govoriš izključno o njej, kako je tu lepo, prijetno, varno, da je vse blizu in da je oh in sploh super. Niti to, da okoli tebe vsi že zdavnaj spijo, te ne moti. Nadaljuješ, dokler jezik da.
Seveda te je naslednji dan malce sram, ko te sodelavci pričnejo zbadati o tvojem navdušenju nad domovino, ampak niti to te ne izuči. V past se ujameš vsakič in zaradi nekega čudnega razloga se tujci ob strastnem opisovanju Slovenije na nek način tudi zabavajo. Ni vrag, da popolnoma nepotrebno pretiravanje s Slovenijo v filmu ni prav to prijateljsko zbadanje Katarine, ki je verjetno pozabila na vejice in pike, vsakič ko je govorila o Sloveniji, kar je bilo verjetno vsakič, ko se je s kom pogovarjala. Preveč dobro poznam to bolezen. Vsi jo imamo.
Namreč, izkaže se, da nam je pod fasado dezinteresa za državne simbole, Slovenijo in Planiko v resnici presneto mar! Točno zato nas tako zanima, kaj si o nas mislijo tujci in zato nas tako moti, ko nas zamešajo za Slovake ali še hujše, Slavonce!
Kot že rečeno, pogledati je treba zgolj na mejo. Še na slovenski strani med potjo na morje poslušamo dalmatinske klape, v hipu ko z nami opravi hrvaški carinik pa prične divja svirka Modrijanov, Yo-Zotov in drugih skupin, ki jih v Sloveniji pri pravi pameti ne bi poslušali niti zazrti v usta pištole. Domačijski hiti seveda prenehajo v hipu, ko nas nazaj grede zopet pregledujejo na meji. Takrat je na programu zopet Severina, še minuto prej pa smo se izgubljali v Vladu Kreslinu. Njegova »Preko Mure, preko Drave« je še posebej prijetna za čezoceanske lete.
Naš prehod v tujino še najbolj spominja na tiste male Galce, ki se s pomočjo čudežnega napoja zapodijo skozi vrata svoje drobne vasice in poženejo strah v kosti Cezarjevih vojakov. Vselej se mi je zdelo, da nas tako doživljajo tudi tujci, ko se v transu na grških in španskih plažah razmetavamo na Kingstone in ko se sredi Sarajeva za novo leto deremo »V dolini tihi«. V tujini smo kot pobesnela horda zadeta od čudežnega napoja, ki ji nič ne more do živega. In kaj je ta čudežni napoj? Mussomeliju je očitno žal, da ga na tej strani meje ne uživamo v izobilju, a v resnici je to prav. Zadnja stvar, ki jo katera koli država potrebuje, je multituda spranih Obelixov, ki zgolj iščejo naslednji fiks domoljubja ter zato ostajajo slepi za resnične težave, ne naroda, ampak države!
