Med zgodovinarji fizike je vse bolj sprejeto prepričanje, da je za uspešnim možem Albertom Einsteinom stala – žena. Mileva Einstein, rojena Marić, fizičarka iz Novega Sada v Vojvodini, je slavnega avtorja relativnostne teorije spremljala od prvega letnika fakultete leta 1896 do leta 1914, ko sta se dokončno razšla. Vmes mu je rodila tri otroke, mu šivala obleke, likala in prala ter zanj napisala nekaj fizikalnih besedil. »Njenega soavtorstva Einsteinovih pomembnih člankov ne moremo nesporno dokazati,« pravi raziskovalec življenja zakoncev Einstein, magister fizike Djordje Krstić. »Obstaja pa vrsta indicev, ki kažejo na to, da sta delala skupaj.«
Delovni večeri
Krstić, ki je pred upokojitvijo delal na Institutu Jožefa Stefana, je v okviru Stefanovih dni včeraj o Einsteinovih predaval v veliki predavalnici instituta. »Bistveno je, da želim odkriti resnico,« je povedal za Dnevnik. »Mileva Einstein je bila žena slavnega fizika v Švici, kjer znanstveno okolje dosežkom žensk ni bilo naklonjeno.« Poleg tega, pravi Krstić, je bila Mileva po naravi introvertirana oseba. Prepričan je, da je odklanjala možnost, da bi bila sopodpisana pod članke, ki sta jih pošiljala znanstveni reviji Annalen der Physik. Dejstvo pa je, da je več prič – med drugimi njun sin Hans Albert Einstein – potrdilo, da sta v ključnih letih, ko je Einstein razvijal svoje teorije, zakonca večere preživljala skupaj za delovno mizo. »Pisala sta, računala in se pogovarjala,« pravi Krstić. Hans Albert Einstein, ki je živel v ZDA, je na Krstićevo povabilo leta 1971 tudi obiskal ljubljanski inštitut. »Tedaj me je izrecno prosil, naj preiščem vlogo njegove matere pri razvoju očetovih fizikalnih teorij. Želel je, da o tem pišem,« se spominja Krstić.
Kranjski fizik se z usodo družine Einstein ukvarja že enainšestdeset let. Med svetovnimi poznavalci Einsteinovega življenja velja za enega najbolj poučenih. V začetku tega leta se je nanj denimo obrnil japonski raziskovalec, ki želi njegovo knjigo o zakoncih Einstein (Mileva & Albert Einstein: Ljubezen in skupno znanstveno delo, Didakta, 2002) po angleškem prevodu prevesti še v japonščino. Einstein je sicer eden najbolje opisanih znanstvenikov vseh časov. »A moje delo se osredotoča predvsem na ženo Milevo,« pravi Krstić. Ta vidik je bil po njegovem mnenju doslej namerno potisnjen na stran.
Okrog Einsteina so določeni krogi v znanstveni skupnosti zgradili »kult osebnosti«, življenje z Milevo Einstein pa na njegovo osebnost meče tudi sence. Razšla sta se na neprijeten način – Einstein je življenjsko sopotnico in sinova zapustil zaradi nove ljubezni in kasneje se sploh niso več srečevali. V nekaterih zasebnih korespondencah se je izkazalo celo, da je slava fiziku stopila v glavo in da je ženo začel poniževati. V tem kontekstu pa je bilo morebitno njeno soavtorstvo temeljnih fizikalnih teorij, ki so nastale približno deset let pred ločitvijo, okoli leta 1905, zanj še bolj obremenjujoče. Ko je leta 1922 Einstein prejel Nobelovo nagrado za odkritje, ki ga je v članku opisal leta 1905, je ves denar poslal Milevi Einstein. Da bo dobil Nobelovo nagrado, se je vedelo že nekaj let. Dogovor o tem, da bo prejela vseh sto sedemdeset tisoč švicarskih frankov nagrade (danes znaša nagrada okoli milijon evrov), pa sta sprejela že ob ločitvi. »Dejstvo je tudi, da je recenzent članka, ki je bil podlaga za posebno teorijo relativnosti, fizik Abraham Joffe, dejal, da je bil članek v originalu podpisan z Einstein-Marity. Marity je madžarski zapis priimka Marić v tedanji Avstro-Ogrski,« pravi Krstić. Ko je bil članek kasneje objavljen v Annalen der Physik, je bil podpisan zgolj z Einstein. Krstić v knjigi navaja enaindvajset Einsteinovih člankov, pri katerih bi bila lahko Mileva soavtorica.
Izgubljena hči
Na začetku znanstvene poti sta bila zakonca enakovredna znanstvena partnerja. Mileva, hči bogatega vojvodinskega podjetnika, ki je otroku privoščil najboljše šolanje, je imela spočetka celo boljše ocene od sošolca Alberta. Pozneje pa se je njeno šolanje zapletlo, saj je še pred poroko, leta 1902, prvič zanosila. »Trenutno se ukvarjam z razkrivanjem usode tega prvega otroka,« pravi Krstić. V pismih med Albertom in Milevo so omenjeni rojstvo in prvi meseci življenja ter huda bolezen dojenčka, hčerke, ki sta jo ljubkovalno imenovala Lieserl. A pozneje Lieserl, katere pravo ime ni znano, nenadoma iz pisem »izgine«. »Za Milevinega očeta je bilo rojstvo nezakonske vnukinje, pri čemer je bil oče neki tedaj 'brezposelni moški' v Švici, zelo neprijetna zadeva,« pravi Krstić. Predvideva nekaj teorij o tem, kaj se je z Lieserl zgodilo (možno je denimo, da so jo oddali v posvojitev ali da je umrla), a o njih še ne želi govoriti. »Letos februarja sem pregledoval arhivsko gradivo iz tistega časa, ki ga hranijo v Budimpešti,« je opisal svoje preiskovanje. »Zavedati pa se moramo, da je bilo nekaj pisem, ki bi lahko vsebovala več informacij, tudi namerno uničenih.«
Tudi sicer je iz Krstićevega pripovedovanja in pisanja mogoče razumeti, da se je okoli Einsteina in njegove žene Mileve vzpostavil »zid«, ki preprečuje, da bi njuni usodi natančneje spoznali. »Za zdaj so predstavljena dejstva največ, kolikor je mogoče izreči na glas,« pravi previdni biograf, »vse drugo bi bila natolcevanja.« Krstić čaka, da bo morda še kdo drug prevzel preiskovanje in odkril nova dejstva. Dotlej pa velja splošna ugotovitev, da je za uspešnim Einsteinom stala – usodna ženska.
