Ljubezen do fotografije in lesa je mladega Velenjčana Elvisa Halilovića vodila do izdelave preprostih lesenih fotoaparatov brez leč, ki zadnji teden osvajajo Kickstarter, spletno platformo za zbiranje sredstev, potrebnih za zagon in uresničitev različnih inovativnih projektov. Sicer mestni otrok, ki zdaj z užitkom preživlja dneve na posestvu v Lopatniku nad Velenjem, nas je pričakal s slamnikom na glavi in nas pospremil v manjšo delavnico, kjer je nastala prva prototipna serija tako imenovanih kamer pinhole, ki jih bo tržil pod blagovno znamko Ondu.
Samouk, ki je veliko eksperimentiral
Njegova zgodba se je začela pred sedmimi leti s študijem industrijskega oblikovanja na Akademiji za oblikovanje in likovno umetnost. »Imeli smo predmet fotografije in namesto da bi uporabljal klasične digitalne fotoaparate, sem eksperimentiral. Tako sem prišel do camere obscure, pri kateri gre za povsem primitivno tehniko fotografiranja,« je začel pripovedovati in hitel pojasnjevati, da vse skupaj ni noben bavbav. Samo naučiti se je treba, kako pravilno osvetliti, pravilno narediti luknjico na škatlici... Ko smo ga izzvali, da je vendarle gotovo potrebno več kot samo žilica za oblikovanje, je priznal, da se je veliko učil in preučeval različne knjige, največ pa se je naučil pri praktičnem delu. V vseh teh letih je namreč izdelal kakih 40 prototipov, narejenih iz kartona in podobnih mehkih materialov, ter jih sproti izpopolnjeval. Enako je bilo, ko je začel izdelovati lesene kamere.
»Vsega sem se sproti učil sam, včasih pa za nasvet pokličem kolega strojnika, ki je svoj čas opravljal tudi mizarska dela,« je o svojih mizarskih veščinah povedal Halilović, ki je delavnico s stroji in drugimi pripomočki opremljal postopoma, z denarjem, ki ga je zaslužil iz drugih projektov. Prvi so bile lesene kupole v parku Tivoli. »Večina zaslužka takrat je šla mizarju, ker je imel stroje. Tako sem videl, da bom moral, če bom hotel narediti kaj več, nabaviti svoje stroje. Z denarjem od prvega projekta sem kupil žago in krožno žago. S tem sem potem naredil Plavajoče mesto na Velenjskem jezeru v okviru Evropske prestolnice kulture. In potem sem vsakič, ko sem kaj zaslužil, denar porabil izključno za stroje. Dve leti ni bilo počitnic in zabave,« je pripovedoval. Na vprašanje, ali se je bilo težko odpovedati tipičnemu življenju slovenskega študenta, je brez vsakega sledu obžalovanja odrezal, da tako in tako ne moreš vse življenje žurati in da se je prej ali slej treba zresniti in začeti delati.
Sem fizični delavec, ne »sanjski« industrijski oblikovalec
Dejstva, da se kot visoko izobražen mlad človek loteva fizičnega dela, večina ljudi še niti ni dojela, je povedal. »Ko sem rekel, da sem Plavajoče mesto naredil sam, so predvidevali, da mi vse naredi nekdo drug. Sploh niso dojeli, da sem sam naredil vse, od zasnove in projektne dokumentacije do končne izvedbe projekta. Niso razumeli, da sem fizični delavec in ne industrijski oblikovalec v neki 'sanjski' obliki,« je dejal. Prepričan je, da bi moral tako funkcionirati vsak industrijski oblikovalec, ne pa da po koncu študija ne znajo prijeti za nobeno orodje. A za to si niso krivi sami, je poudaril. »Tudi sam sem bil tak, dokler nisem bil dva semestra na izmenjavi študentov v poljskem Krakovu. Pri nas je namreč na akademiji prepovedano delati s stroji, tam pa študentom dovolijo delati, kar želijo. Dekleta so v petkah varila, brusila in izdelovala odlične izdelke iz železa. Tega pri nas ni mogoče videti, tu je vse bolj fensi,« pravi mladi podjetnik, ki je začel kamere iz lesa izdelovati ravno na študijski izmenjavi na Poljskem.
Januarja letos se je odločil, da bo naredil kamero, ki bo enostavna, hkrati pa bo tudi dobro videti. Takšno, ki bi jo s seboj nosili tudi »hipsterji«. Konec februarja je imel izdelane vse prototipe, potem pa je začel iskati možnosti za zbiranje sredstev s crowdfundingom. Sredi aprila je prišel v stik s podjetnikom Nikom Klanškom, ki živi v ZDA in je pomagal že pri Kickstarter kampanji LL stola slovenskega oblikovalca Luke Ločičnika. Za objavo projekta na omenjeni platformi moraš namreč imeti podjetje registrirano v ZDA ali Angliji oziroma moraš imeti tam vsaj stalno prebivališče. Klanšku so bile Halilovićeve kamere všeč in v treh tednih so pripravili vse potrebno za objavo in promocijo projekta. Objavili so ga prejšnji ponedeljek in v manj kot 48 urah zbrali 10.000 dolarjev, kolikor so jih potrebovali za zagon proizvodnje, do včeraj pa je projekt podprlo – doniralo ali oddalo prednaročilo za kamero – že več kot 730 navdušencev, med njimi je največ Američanov, ki so skupno prispevali dobrih 60.000 dolarjev. Pri tem naj omenimo, da bo kampanja trajala še 20 dni, Halilovića pa že klicarijo tudi trgovci z vsega sveta, ki bi njegove kamere radi postavili na svoje prodajne police.
Kamere bodo ročno izdelane iz slovenskega lesa
Halilović tako komaj čaka, da bo lahko začel delati. Kamere bo izdeloval sam, s pomočjo mlajšega brata in očeta. Les, oreh in javor bo dobavil od lokalnih pridelovalcev, saj imajo v njihovih koncih ogromno žag in sušilnic, čeprav ve in se ne strinja s tem, da veliko lesnega bogastva roma čez mejo v Avstrijo.
O morebitni širitvi delovne ekipe še ne razmišlja, če jo bo potreboval, pa bo pomoč poiskal med prijatelji. Že ko je uredil delavnico, je namreč vanjo večkrat povabil kolege oblikovalce, za katere ve, da so sposobni, a se takrat na njegovo povabilo niso odzvali. Zdaj pa se jih je nekaj že opogumilo in izrazilo interes za sodelovanje. »Očitno se bojijo, da bi jim spodletelo,« o zadržanosti svojih vrstnikov razmišlja mladi Velenjčan. »Delati bo treba, ne samo tarnati. Tudi sam sem imel obdobje, ko sem tarnal in nič naredil, ampak to se mora prej ali slej nehati.«
