Znanstveniki so izvedli eksperiment, v katerem so miši postavili v labirint in jih za uspešno navigacijo po njem nagrajevali s čokoladnim mlekom. Za premagovanje labirinta so mišim omogočili dva načina orientacije. Prvi način je mišim omogočal orientacijo na podlagi povsem proceduralnega učenja, saj so nagrado povezale z zavijanjem v desno ali zavijanjem v levo. Drug način orientacije pa je temeljil na deklerativnem učenju, saj so se po labirintu lahko orientirale na podlagi grobosti oziroma gladkosti terena.
Razliko med obema načinoma učenja si lahko bolj plastično predstavljamo na vsakdanjem primeru učenja telefonskih številk ali PIN kod. Proceduralno učenje nam omogoča, da določeno številko vpišemo v tipkovnico ne da bi o njej pomislili, saj smo povsem ponotranjili njeno motoriko. Problemi v teh primerih lahko nastanejo, kadar so tipkovnice obrnjene v obratno smer. Deklerativno učenje pa poteka tako, da si številko zapomnimo in jo lahko pokličemo v spomin kot določeno serijo števil, ki jih lahko izgovorimo.
Znanstveniki so eksperiment izvedli, saj so prepričani, da sta obe zgoraj omenjeni obliki učenja ključno povezani z govorom in jezikom, ugotovitve pa so pokazale, da so miši, ki so imele človeški protein FOXP2, tudi zares bolje navigirale po labirintu, kadar so imele na voljo obe obliki namigov, od miši, ki niso imele proteina. Raziskava je prav tako pokazala, da so miši s proteinom imele bistveno spremenjeno kemijo in anatomijo možganov, ki so ključnega pomena za razvijanje navad in mentalno vedenje. Tovrstne spremembe bi z razvojem človeške različice FOXP2 lahko doživeli tudi naši predniki v procesu, ki je privedel do človeškega govora in jezikov.
