Nevroznanstveniki radi rečejo, da je 21. stoletje stoletje možganov. Nove tehnologije in metode znanstvenikom ponujajo nove priložnosti za odkrivanje skrivnosti in zakonitosti delovanja možganov. Z boljšim razumevanjem njihovega delovanja pa ne bomo zgolj razvozlali še ene uganke, ki nas obdaja, temveč se bomo lahko tudi bolje soočali z boleznimi, ki napadajo možgane in nekaterim prizadetim otežujejo opravljanje vsakdanjih nalog, ki jih drugi jemljemo za samoumevne. Po najnovejših podatkih naj bi posredno ali neposredno za boleznijo možganov trpela kar tretjina Evropejcev. Razstava Možgani: zgodba od znotraj omenjenih izzivov sicer ne bo rešila, a bo obiskovalcem zbudila zanimanje za 1,4 kilograma težko tkivo, ki vsebuje 100 milijard nevronov in več kot 100 bilijonov povezav ter je odgovorno za urejanje in osmišljanje vseh naših predstav in drugih telesnih procesov.
Dobiti občutek za delovanje človeških možganov
Glavni kurator razstave dr. Rob DeSalle iz Ameriškega muzeja naravne zgodovine je povedal, da je v času priprave razstave, ki je bila prvič odprta leta 2010, prišlo do prepleta področij nevroslikanja, nevropsihologije in genomike. V muzeju so zato razmišljali, kako povezave med omenjenimi znanstvenimi področji izkoristiti za zanimivo in poučno predstavitev delovanja možganov za širšo javnost.
Od instalacije španskega umetnika Daniela Canogarja, ki obiskovalcu ponazarja nevronsko aktivnost v možganih, vse do prikazov sodobnega prepletanja biologije in tehnologije, ki tudi slepim omogoča zunanji svet zaznavati v obliki slikovnih predstav, razstava obiskovalcu omogoča spoznavanje delovanja in razvoja možganov s pomočjo obilice tekstovnega gradiva in eksponatov, ki kličejo po interakciji. Predvsem slednji so koristni, ko na povsem praktičen način predstavijo delovanje naših možganov in njihovo kombiniranje več vrst zaznav v enotne predstave. Zabaven eksponat, ki bo obiskovalca verjetno pripravil do smeha, pokaže, kako pomembni so vizualni podatki, ko poskušamo v kontekst postaviti zvočne dražljaje. Šum, ki ga ob pogledu na sliko človeka z dežnikom brez pomisleka povežemo z dežjem, se že trenutek kasneje, ob pogledu na drugačno podobo, spremeni v nekaj povsem drugega.
»Razstava obiskovalcu pravi: 'To so vaši možgani',« je prepričan dr. DeSalle. »Menim, da obiskovalec med sprehodom skozi razstavo dobi občutek za delovanje človeških možganov in da gre za precej edinstveno razstavno izkušnjo. Želimo, da bi obiskovalci med interakcijo z eksponati opazili, kako se nanje odzivajo njihovi možgani.«
V tem slogu so pripravljeni tudi drugi eksponati, ki poskušajo pokazati, kako se odzivamo na čustva soljudi, kako mnogoterost barvnih dražljajev povezujemo v prepoznavne podobe ali kateri procesi so na delu, ko se učimo določenih veščin. Zabavno ponazoritev učenja omogoča interaktivni eksponat, kjer poskušamo risati s pomočjo ogledala. Že zelo preprosta oblika trikotnika je sprva nemogoča naloga in osramočeno priznamo poraz, ko se neprestano zaletavamo v robove, izgubimo orientacijo za smer, v katero moramo premikati pisalo in ko povsem zgrešimo sled, ki bi ji morali slediti. No, že v naslednjem poskusu je naloga precej lažja, kar nakazuje izredno plastičnost možganov in sposobnost učenja vedno novih nalog. To velja tudi za odrasle možgane, ki se tudi v zrelosti ne prenehajo spreminjati, svoj pečat pa pustijo vsa naša doživetja.
Predstavitev nemoči nevroznanstvenikov
Kot pojasnjuje DeSalle, so z razstavo poskušali obiskovalcu predstaviti osnove o tem, kako delujejo naši možgani, seveda pa so se na področju nevroznanosti od leta 2010, ko je bila razstava prvič odprta, zvrstila številna nova odkritja. Kot je opozorila nevrobiologinja prof. dr. Maja Bresjanac, pa je velik del razstave tudi predstavitev nemoči nevroznanstvenikov, saj možgani kljub vsem napredkom tehnologije še vedno ostajajo zelo zapleten sistem, ki po vseh odkritjih in raziskavah še naprej navdušuje.
Razstava, ki se je za javnost odprla včeraj, bo trajala do 24. avgusta, njeno podaljšanje pa ne bo možno, saj potuje nazaj v Severno Ameriko, kjer se bo nadaljevala v Torontu. Ljubljana je namreč prvo mesto, ki gosti razstavo po mestih, ki so sodelovala pri njeni pripravi. Tokrat je prav prišla prav majhnost, saj trije meseci za razstavo v mnogih večjih mestih ne bi zadostovali, v Ljubljani pa predstavlja dovolj širok časovni okvir, v katerem jo lahko obišče pričakovano občinstvo. Razstava je odprta vsak dan od devete ure zjutraj do osme ure zvečer, dopolnjuje pa jo tudi ogromno spremljajočega programa v obliki predavanj in delavnic na temo možganov, ki jih pripravlja Slovensko društvo za nevroznanost SiNAPSA. V sklopu predavanj bodo nekatera namenjena tudi otrokom, potekale pa bodo tudi delavnice za možganski fitnes, o vmesnikih med možgani in stroji ter posebna dogajanja, vezana na alzheimerjevo bolezen.
