Študija je pokazala, da se odkrito okostje sklada z DNK dveh potomcev sestre Riharda III., Anne Yorške, kar pomeni, da so lahko raziskovalci gotovi, da okostje res pripada kralju. A hkrati je študija pokazala, da se njegov DNK ne sklada z moško linijo družine, potomci Johna iz Gaunta, brata pradeda Riharda III.
Prelom v krvni liniji
To pomeni, da se je nekje »na poti« moral roditi otrok, katerega oče glede na uradno genealogijo dejansko ni bil njegov pravi oče. Kot je pred dnevi povedal namestnik rektorja univerze v Leicestru Kevin Schurer, so s študijo ugotovili prelom v krvni liniji, ne vedo pa, kdaj je do tega prišlo.
Ob tem je poudaril, da raziskovalci nikakor ne namigujejo, da sedanja kraljica Elizabeta II. ne bi smela biti na prestolu. Zgodovina britanske monarhije je doživela raznorazne pretrese, je poudaril Schurer, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Modre oči in svetli lasje
Študija sicer navaja, da bi rezultat analize DNK lahko pod vprašaj postavil legitimnost kraljev Henrika IV., Henrika V. in Henrika VI. ter celotne dinastije Tudorjev, začenši s Henrikom VII., ki so mu sledili Henrik VIII., Edvard VI., Marija I. in Elizabeta I.
Rezultati študije so pokazali še, da obstaja 96-odstotna verjetnost, da je imel Rihard III. modre oči, in 77-odstotna verjetnost, da je bil plavolas. To pomeni, da mu je podobna le peščica njegovih portretov.
Krona v roke Tudorjev
Rihard III. je umrl pri 32 letih v bitki pri Bosworthu, ki je bila zadnja večja bitka v t. i. vojni vrtnic. Po njegovi smrti je šla angleška krona iz rok dinastije Plantagenetov v roke Tudorjev. Ti so ga prikazovali kot krvavega tirana z deformiranim telesom.
To podobo je še zakoličil William Shakespeare. Ta je Riharda III. v istoimenski drami prikazal kot grbavca, ki je umoril dva nečaka, ki sta mu preprečevala vzpon na prestol.
