Strašansko hitri kot kakšno manjše letalo, skorajda na sekundo točni kot švicarske ure in zanesljivi kot nemški avtomobili. To so japonski visokohitrostni vlaki šinkansen. Domačine in obiskovalce brez sape puščajo že pol stoletja. Navdušenje nad njimi kljub častitljivi abrahamovi obletnici, ki so jo vlaki praznovali v začetku oktobra, na Japonskem ni pojenjalo vse do danes. Ko so se prvič popeljali med Tokiom in Osako, je za mnoge stare in mlade Japonce hitro postal sanjski poklic prav strojevodja na tem visokohitrostnem vlaku.
Njegovo futuristično oblikovalsko zasnovo so poskušali kopirati evropski konkurenti, vendar kljub številnim poskusom posebnega blišča japonskih tirnih lepotcev nikoli niso uspeli ujeti. Z novim magnetnim vlakom so Japonci ta blišč še dodatno zloščili. Več kot 300.000 ljudi se je prijavilo na loterijo za enega od skupno 2400 sedežev na maglevu šinkansenu, ki je bolj podoben letalu kot vlaku. Minuli teden so ga namreč prvič preizkusili tudi s potniki.
Kar 300 kilometrov v vsega 40 minutah
Zaradi oblike in hitrosti vlakov so se šinkansena (kar v prevodu pomeni nova magistrala) že zdavnaj oprijeli vzdevki »projektilni«, »nabojni« ali »krogelni« vlak. Odkar so jih pred petdesetimi leti začeli uporabljati, se je njihova hitrost z dobrih dvesto kilometrov na uro povzpela na 320. Z veseljem jih ne preizkušajo zgolj Japonci, za katere sicer predstavljajo hitro in priljubljeno prometno povezavo med vsemi večjimi mesti. Več kot deset milijard potnikov je doslej že preizkusilo udobno šviganje šinkansenov na trenutno več kot 1100 prometnih povezavah na japonskih tirnicah.
Njihovo novo podvrsto, na magnetnem polju lebdeče vlake maglev, pa je na 42 kilometrov dolgi testni progi v zadnjih dneh preizkusila šele peščica izbrancev. Čeprav na tej vožnji niso podrli svetovnega rekorda, ki ga v kategoriji magnetnih vlakov drži prav tako lebdeči maglev šinkansen (581 km/h), a brez potnikov, so se mu močno približali. Merilnik hitrosti se je na prvi testni vožnji v prefekturi Jamanaši po 24 minutah vožnje ustavil pri neverjetni številki 501 kilometer na uro. Na 24. kilometru prevožene razdalje se je po vlaku tako razlegel bučen aplavz navdušenih potnikov. Podjetje JR Tokai, ki je eden od štirih japonskih železniških operaterjev, je tako doseglo svoj drugi veliki preboj. Le nekaj tednov pred krstno vožnjo magleva so jim japonske oblasti namreč dovolile gradnjo nove proge med Tokiom in Nagojo. Leta 2027 naj bi 300-kilometrsko razdaljo potniki prvič premagali v manj kot eni uri. Čeprav že sedaj z visokohitrostnimi vlaki za isto pot potrebujejo zgolj 88 minut, bodo čez trinajst let potovalni čas razpolovili na vsega 40 minut.
Šinkanseni postajajo izvozni produkt in ponos Japonske
Konstrukcijski načrti nove prometne povezave, ki naj bi jo do leta 2045 razširili še do Osake, so več kot impresivni. Glavnina magnetne proge, na kateri bo vlak lebdel deset centimetrov nad nosilno visokoprevodno magnetno tirnico, bo namreč potekala skozi tunele. Na 86 odstotkih trase potniki tako ne bodo videli dnevne svetlobe. Preostali del poti jih bo vodil čez viadukte (osem odstotkov), mostove (štiri odstotke), nad trdno površino tal pa bodo lebdeli le dva odstotka poti. Celotno izgradnjo železniške proge na magnetnem superprevodniku bo financiralo podjetje JR Tokai, investicija pa naj bi bila po prvih ocenah vredna kar 40 milijard evrov.
Vlaki šinkansen so velik tehnološki ponos Japonske. Od njihove prve vožnje tik pred olimpijskimi igrami leta 1964 v Tokiu se je omrežje železniških povezav z japonskimi hitrimi vlaki korenito povečalo. Bili so japonski odgovor na nemški industrijski čudež, pri katerem so Nemci po drugi svetovni vojni za večjo mobilnost po državi stavili predvsem na razvoj avtomobilske industrije. Japonci se niso odločili za nemški model spodbujanja individualnega transporta, temveč so na večjo mobilnost ljudi in priložnost za gospodarski razmah stavili s kolektivnim prevoznim sredstvom – železnico. Sedaj vsakih nekaj minut osrednjo tokijsko železniško postajo zapusti en šinkansen. Tako točno, kot se odpravijo na pot, pridejo tudi na cilj. Njihova povprečna zamuda je lani znašala 50 sekund.
Omrežje, dolgo 2663 kilometrov
V nasprotju s svojimi francoskimi, nemškimi ali kitajskimi tekmeci se Japonska doslej ni odločala za velikopotezno prodajo svojih hitrih vlakov v tujino. Le na Tajvanu so leta 2007 vzpostavili doslej edino železniško povezavo z njihovimi vlaki. A vlada premierja Šinza Abeja je sedaj pripravljena svoje tehnološke dosežke deliti tudi z drugimi zainteresiranimi tržišči. Čeprav Abe razloge za načrtovano prodajo visokohitrostnih vlakov v tujino opisuje predvsem z japonsko željo svetu vrniti delček svojih tehnoloških prebojev, ki so postali možni tudi zaradi posojil Svetovne banke, jih k temu delno sili tudi gospodarska realnost.
Skorajda celotno državo so namreč že pokrili z omrežjem hitrih vlakov, ki se je v zadnjih petdesetih letih razraslo na 2663 kilometrov železniških prog. Ekspanzija na tuje trge je sedaj torej postala nuja. Merijo predvsem na trge jugozahodnega dela ZDA, Avstralijo, Indijo, Singapur in Malezijo. Z indijskim premierjem Narendro Modijem so že sklenili deset milijard dolarjev vreden železniški posel.