Hinavstvo!
Neradi se pečamo s »Slov. Narodom«, kajti ni prijetno, pečati se s stvarjo, ki vzbuja vse preje nego simpatije. Toda baš v sedanjem času, ko se s posredovanjem državnozborske delegacije vrši velevažna akcija, ki meri na to, da so mej slovenskim ljudstvom povrne zopet sloga kot jamstvo boljše bodočnosti, baš v sedanjem hipu je naša dolžnost, baviti se večkrat z listom, ki ima jedini mej slovenskimi listi žalostni pogum, frivolno pobijati spravo že v njenih prvih početkih. Da, pobijati spravo!
Že nedavno smo imeli priliko, baviti se z »Narodovim« člankom z dne 31. grudna 1897, ki je bil napisan s prozorno tendenco, zaprečiti slovensko spravo. Naravno je, da je že tisti članek vzbudil ogorčenost v vseh domoljubnih krogih na Kranjskem in izven Kranjske.
»Narod« je tedaj hitro opazil, da se je zaletel. Toda »blagega« prizadevanja, rovati zoper domoljubno spravno akcijo, ni mogel pustiti.(…)
Naročil si je nekaj surovih člankov proti spravi in nekaj prav pohlevnih za spravo. Potem oznanil je urbi et orbi, da so njegovi predali odprti za glasove občinstva glede nameravane sprave, češ, treba je vedeti, kaj ljudstvo misli, priobčiti torej hoče vse dopise v tem oziru, take, ki odločno spravo pobijajo, in take, ki jo zagovarjajo.(...)
Toda v resnici nosi to odgovornost jedino le »Narod« in nihče drugi. In s tem prišli smo do tiste točke, ki nas je prav za prav napotila, da smo napisali ta članek. Vsak list je odgovoren za članke, katere objavlja. Izgovor, da prepušča »moralno odgovornost« brezimnemu dopisniku, je nesmisel in le pesek v oči.
Mi ne bi zgubili besede, če bi bil »Narod« objavil kak stvaren, dostojno pisan dopis proti spravi. Tako postopanje pa, kakoršno se »Narodu« sedaj poljubi, je – naj gorje hinavstvo. Na jedni strani zatrjuje, da je za spravo, na drugi strani pa pod firmo anonimnih dopisnikov objavlja članke, ki so polni surovih napadov zoper vse, kar pošteno krščansko in slovansko misli in čuti na Slovenskem. Umazan pamflet zoper katoliško-narodno stranko!(…)
Početje »Narodovo« naperjeno je jasno na to, spodkopati teren, na katerem se utegnejo najti rodoljubi obeh narodnih strank.(…)
In slovenski svet bode še dalje podpiral ta list?!
V za Slovane tako opasnem trenutku, ko se gre za narodno eksistenco, ko obmejni bratje že obupavajo in se umikajo premočnemu sovražniku, ko se gre za vse Slovence za sveti boj »pro aris et focis«, ko je katoliško-narodna stranka zatrla vsa svoja opravičena čutila in ponudila odkrito in lojalno roko v spravo liberalnemu nasprotniku, le ker je Slovenec in ker slovensko ljudstvo potrebuje danes vsacega moža na krovu, če si hoče ohraniti in osigurati svojo bodočnost, – danes smatra ta list, ki se drzne imenovati glasilo slovenskega razumništva, kot umestno, objaviti članek, ki ne more imeti druzega učinka, da hujska na jedni strani in žali na drugi strani, žali vso slovensko duhovščino in z njo združeno ogromno večino slovenskega ljudstva.(…)
Konečno bode zmagal zdrav politični razum našega naroda – in to je naša tolažba.
Naša tolažba je pa tudi, da je v narodni stranki mnogo mož, ki resno ljubijo svoj narod in ki iz srca želijo spravo, pošteno, lojalno spravo, kakor mi, v korist celokupnemu narodu.(...)
Zato ohranimo mirno kri – »Narod« pa naj dalje izzivlja, če mu se ljubi!
Slovenec, 10. januarja 1898
Sprava na Kranjskem.
Pri »Slovenčevih« imajo velike koline. Naš dopisnik, ki se je z meščanskih krogov prvi oglasil proti spravi, je prva žrtev, druga pa smo mi. Dopisniku se očita, da je »bik«, »pobalin«, nam pa, da smo si »pamflet« naročili, in da smo odgovorni za njega vsebino. Ne bodemo se podajali v boj s »Slovenčevo« gospodo, vendar pa odločno zavračamo sumnjo, da smo si kake dopise proti spravi naročili.
Brez sumničenja ti gospodje, kakor tudi brez psovk živeti ne morejo! Naturam si expellas furca itd. Mi pa vzlic temu ostajamo pri svojem prepričanju, da je koristno, če se o toli važnem vprašanju sprave, ki se je rodilo čez noč, začujejo tudi glasovi izmej srede naroda samega, ki ima tako pri katoliškonarodni, kakor pri narodni stranki zadnjo in odločilno besedo. Za štirinajst dnij napravita dr. Šusteršič in dr. Tavčar lahko spravo, če pa ne bodo te sprave potrdili volilci, razpadla bode skoraj v hipu, v kojem se je rodila!(…)
Kdor se hoče – izključeni so le anonimni dopisi – oglasiti za spravo, ali proti nji, odprt mu je naš list. Svobodi v izrazu ne stavljamo nikakih mej, naj vsak pove svoje mnenje, kakor mu srce veleva in ne štejemo mu v zlo nikakih napadov, bodisi da se obračajo proti nam samim, ali pa proti katolikom. Za pisavo kot tako ne moremo prevzeti odgovornosti, to je pač naravno, in do cela smešno je, če nam »Slovenčevi« z vso silo to odgovornost v bisago potiskajo. Zatorej ne krenemo s steze, na kojo smo se podali, in naj nas gospodje »Slovenčevi« še tako surovo napadajo!(…)
Za danes došel nam je glas z Notranjskih kmetskih občin, ki slove tako-le:(…)
Zaradi tega je naše mnenje tako: Če dobite prepričanje, da imajo voditelji klerikalne stranke toliko moči in ugleda, da bodo mogli umiriti in neškodljive storiti naše bojne kaplane, če imajo sploh resen namen in voljo to storiti, če ta ponudba sprave ni samo poskus v narodno stranko zasejati seme razpora, potem sklenite mir in hodite ž njimi skupno pot v vseh gospodarskih vprašanjih, ustavite gnjusen časnikarski boj proti osebam, ki stoje na čelu strank na obeh straneh, ukrenite sploh, kar se Vam zdi potrebno, varujte le naše liberalno mišljenje v zasebnem življenji in branite našo šolo.
Slovenski narod, 11. januarja 1898