Spomnimo se primera znanke, ki ji je oče za diplomo ob končani fakulteti želel podariti kabrioleta, ki si ga je želela, odkar je kot mala deklica po svoji sobi v majhnem avtomobilčku brez strehe gor in dol prevažala svojo barbiko. In to takšnega, cenovno ugodnega, peugeota 206 CC, rabljenega. A nasprotovanje njenega partnerja je bilo močnejše, argumenti pa klasični. Vse prepričevanje je bilo odveč, in to kljub temu, da sta v skupni uporabi že imela večji avtomobil, ki je lahko v vsakem trenutku pokril vse morebitne dodatne potrebe dveh oseb – otrok namreč nista imela in kabriolet, za nameček s trdno zložljivo streho, bi bil idealen za skok na morje, uživanje v vožnji z vetrom v laseh... A končalo se je z racionalnejšim nakupom peugeota 207. Tistega običajnega, petvratnega, kakopak.
Prav uživanje z vetrom v laseh ter vožnjo z njim, ne kot obvezno, temveč kot način preživljanja prostega časa, mnogi navajajo med razlogi za nakup kabrioleta. Vsaj pri nas je tako in vsaj pri nas so to tako večinoma še vedno avtomobili, namenjeni ljubiteljem in navdušencem. Teh pa ni veliko, kar pritrjuje zgornji tezi. Čeravno smo v zadnjih dneh, ko je sonce močneje zasijalo, lahko opazili kar nekaj takšnih navdušencev, Ardijeve številke povedo, da je kljub veliki in vedno bogatejši ponudbi lani v celem letu lastnika našlo le 62 novih kabrioletov, večji odstotek pa jih je v slovenskem voznem parku, skupno 7242 ali 0,67 odstotka.
Po drugi strani pa kabriolet marsikje predstavlja statusni simbol in način, kako izstopati. Drugače si dejstva, da vremenu navkljub enega največjih svetovnih trgov za kabriolete predstavlja Velika Britanija, pač ni mogoče razložiti. Še manj pa rezultatov raziskave, ki je pokazala, da dve tretjini britanskih lastnikov kabrioletov streh praktično ne odpira, skoraj polovica pa si takšnega s platneno streho izbere izključno zaradi videza in ne zato, da bi izkusila veter v laseh.
