Vsa ta psihoza v letih, ko naj bi imeli neko krizo, ne pozna veliko odmora. Ne, človek bi pričakoval, da se bo to kje poznalo, a se dogaja ravno obrnjeno. Poskusite kdaj po šesti uri zvečer parkirati kje v Ljubljani in se odpraviti na sprehod pod vse te okrašene platane. Figo, to je stvar potrpljenja, beganja po ulicah, tihega ali glasnega preklinjanja. Za piko na i potem še plačljiva parkirišča ne ponudijo prav nič več prostora. Da, Ljubljana je postala »plačajgrad« na vsakem koraku, pa še to ni več dovolj. Če vam potem uspe nekako parkirati in niste med tisto ogroženo vrsto, da bi vas lovili ali policisti ali mestni šerifi, potem se lahko malo pozabavate. In dan seveda ni popoln, če pred tem niste zavili v nakupovalno mesto, ki sliši recimo na ime BTC.
Hoho, to je šele zgodba zase. Tako polno, od jutra do večera, ni menda noben drug mesec v letu. Kriza gor ali dol, jamranje, brezposelnost, lačni ljudje, otroci padajo v nezavest sredi pouka, deložacije, rubljenje, vse to izgine, ko stopite v svetleči svet nakupovanja. Glede na to, kako polno je, bi človek, ki bi prispel recimo z nekega drugega planeta, najprej pomislil, da je v tej obljubljeni deželi vse zastonj ali pa vsaj tako rekoč zastonj. Ali pa da tukaj živijo ljudje, ki ne poznajo težav, jim ni nič hudega. Če so malce živčni, gredo po nakupih, da se malo pomirijo. Da, če je to recesija, če je to kriza, potem naj kar traja. Toda obstaja še druga možnost: da smo vsi tako globoko da ne rečem v čem, da se ne splača več varčevati, se odrekati, ampak živimo po načelu »konec sveta v stilu«. Ker ni več kaj varčevati, to pomeni, da se bolj splača pognati še tisto malo, kar kapne v naše žepe?
Na parkiriščih je to še kako dobro vidno. Psihoza nakupovanja je vsakoletni običajen pojav, če decembra ne kupuješ, potem si nekaj zamudil v življenju, ker je vse na voljo s popustom, znižano, na razprodaji, ugodno samo še danes in mogoče jutri. A slej kot prej nas potem ujame tisti drugi vsakdan, veliko bolj realen in veliko manj prijazen. In če pogledamo še s strani vremena, smo avtomobilisti lahko po svoje veseli, da ni snega. Kajti potem bi bilo parkirišč še manj, zmede na cestah še več, vozniki pa bi bili še bolj nepredvidljivi. Čeprav ni prav, da ni snega in še nižjih temperatur, zima naj bi vendarle bila tista prava zima, smo lahko veseli tudi, ker so stroški ogrevanja vseeno nižji, kot bi lahko bili. Tako se bo kakšen evro privarčeval za nove avanturistične nakupe.
Da, veseli december že traja, že nekaj časa, a kaj ko potem sledi žalostni januar. In februar, marec, april…
