Že vrabci na strehah čivkajo, v kako katastrofalnem stanju so naše ceste in da nič ne kaže, da bi bilo kaj bolje – še več, če bo šlo tako naprej, se nam bo kmalu kolcalo celo po stanju, v kakršnem so zdaj. In čeprav je vse skupaj skrb zbujajoče, ni potrebno veliko, da ugotovimo, kako slabše je še lahko – kratek skok v države nekdanje skupne države in tudi slovenske ceste se zdijo kot urejena travica na igrišču za golf v primerjavi z neurejenim pašnikom.
No, če bi šli še malo dlje in zapustili našo celino, bi naleteli tudi na ceste, ki si po mnogih kriterijih takšnega naziva sploh ne zaslužijo, a še kar služijo svojemu namenu. In če vas pot zanese v Južno Ameriko, natančneje v Bolivijo, nimate težav s strahom pred višino in je v vas vsaj malo avanturista, si tako rekoč morate pobližje ogledati severno cesto Yungas v istoimenski bolivijski regiji – vsi adrenalinski odvisniki namreč zastrižejo z ušesi že, ko zaslišijo njeno precej bolj razširjeno neuradno zlovešče ime – »El Camino de la Muerte« ali cesta smrti.
Sledi gum izginejo v prepadu
Da omenjeni naziv ni kar tako, potrjujejo številna pričevanja in krute številke. Še pred leti je tako veljalo, da na njej vsako leto življenje izgubi okoli 200 ljudi, velika večina zaradi tega, ker je njihovo vozilo, največkrat avtobusi, tovornjaki in različni kombiji, enostavno zgrmelo v prepad. Prepad? Da, cesta smrti je ena redkih, ki povezuje bolivijsko administrativno prestolnico La Paz s severno regijo Yungas v amazonskem deževnem gozdu, kar z drugimi besedami pomeni, da se vije po hribovitem in goratem območju, na katerem je najvišja točka visoka blizu 4700, najnižja v mestu Coroico, kjer se konča, pa leži 1525 metrov nad morjem. Skupno je cesta dolga okoli 60 kilometrov, večinoma pa je zelo ozka (okoli tri metre) in ima na eni strani bodisi skale bodisi rastlinje, na drugi pa strm prepad, ki mu ni videti konca. Prav zaradi tega morajo vozila na tej cesti voziti na levi strani, saj imajo tako vozniki boljši pregled in bolje vidijo, koliko milimetrov (dobesedno) jih, še posebno ko se srečajo z nasproti vozečim vozilom, še loči od prepada.
Pa tudi to zna biti zavajajoče, saj se teren predvsem na deževnih in namočenih predelih rad odkruši. »Pred mojimi očmi je ravno včeraj v prepad zgrmel avtobus, ki je zapeljal preveč na rob in se je teren začel krušiti – še dobro, da so ga pred tem potniki zapustili in vsaj tokrat ni bilo smrtnih žrtev,« je eden izmed lokalnih voznikov, ki so cesto »brez prask« prepeljali že nekajkrat, pred časom razlagal novinarju britanskega BBC Marku Whitakerju. Ta je v nadaljevanju svoje avanture po cesti smrti med drugim naletel na sledi avtomobilskih gum, ki so izginile v prepadu, kmalu za tem, na popolnoma suhem delu ceste, na katerem vsako vozilo povzroči pravi vihar prahu, pa še na skupino ljudi, ki so se zbirali okoli prenapolnjenega avtobusa. Ta se je zaletel v zadek tovornjaka, ki ga voznik, zaslepljen od prahu, ni opazil, nesreča pa je povzročila, da je cev, ki volanski obroč povezuje s kolesno osjo, počila in ga poškodovala. Ker reševalcev ni blizu, pa tudi če bi bili, je dostop toliko otežen, da bi potrebovali preveč časa, da bi prišli na pomoč, konec koncev pa tudi mobilni telefoni na tistem območju ne delujejo, je voznik izkrvavel do smrti.
Danes kolesarska atrakcija
Takšnih in podobnih zgodb se je včasih skorajda dobesedno vsak dan nabralo kar nekaj, je pa jasno, da nekatere med njimi izstopajo – kot tista najhujša iz leta 1983, ko se je prepoln tovornjak z več kot sto potniki vračal z nekega verskega festivala in končal kot mnogi pred in za njim: na dnu več kot 800 metrov globokega prepada. Nesreče ni preživel nihče, ta in podobne pa so poskrbele, da so cesto že ob koncu prejšnjega stoletja razglasili za najnevarnejšo na svetu. K temu poleg vseh opisanih fizičnih značilnosti pripomore tudi vreme, saj deževni nalivi na enem koncu lahko poskrbijo za prave slapove, ki dele ceste dobesedno odplaknejo, na drugem vas pričaka gosta megla, na tretjem suša in prah... Vseskozi pa vas na poti spremljajo srhljivi prizori v obliki številnih križev in križcev, praznih ali popisanih z imeni in priimki, ki označujejo mesto, imena ali oboje, na katerih so se smrtno ponesrečili nesrečni potniki, vozniki, kolesarji...
Na srečo je v zadnjem času žrtev bistveno manj, saj se je motorni promet pred nekaj leti, ko so po več kot dvajsetih letih gradnje odprli novo, varnejšo cesto, večinoma, ne pa popolnoma, preselil nanjo. Cesta smrti, ki so jo v originalni obliki sicer že v 30. letih prejšnjega stoletja med vojno za Chaco med Bolivijo in Paragvajem zgradili paragvajski ujetniki, pa je bolj kot kaj drugega postala turistična atrakcija, ki jo zasedajo predvsem kolesarji – lokalne agencije namreč organizirajo številne dobro obiskane »kolesarske ture« z gorskimi kolesi. To je tudi najvarnejši način, na katerega je cesto smrti moč izkusiti, saj lokalni vodiči poznajo vse pasti, večina izmed 20 kolesarskih nesreč s smrtnim izidom pa se je v zadnjih 15 letih zgodila, ko so kolesarji na pot odšli sami.
