Tiste, ki bodo to storili prvič, bomo tako kot že minulih 40 zaporednih let znova prepoznali po rumenih ruticah, nekoč običajnih trikotnih bombažnih, danes pa takih, da si jih prvošolčki potegnejo čez glavo, ki so nekaj manj časa, od leta 1982, tudi zakonsko obvezne. In če že govorimo o obletnicah, je prav omeniti, da letos tako kot že preteklih deset let na tem istem mestu v isti rubriki Sveta vozil ob začetku šolskega leta opozarjamo na mlade udeležence v prometu, še zlasti tiste, ki si bodo v ponedeljek nadeli rumeno rutico in prvič prestopili šolski prag.
Ker čas resnično hitro beži, imamo tako med pisanjem teksta o pričujoči tematiki vselej dilemo, kaj še napisati, česar o tem še nismo, in kako, da se ne bi ponavljali. A se hkrati hitro spomnimo besed kar nekaj »neumornih borcev« za varno udeležbo naših najmlajših v prometu, ki gredo nekako takole: O prometni varnosti ne more biti nikdar napisanega preveč, četudi vsak dan zapišemo isto. Še zlasti ker smo vsakodnevno v okolici šol priča dogodkom, ko eden od staršev z otrokom steče čez cesto tam, kjer ni označenega prehoda, na označenem pa, brž ko je priložnost, cesto prečka pri rdeči luči. Da o tem, da jih v šolo ali vrtec pripeljejo v avtomobilu, v katerem jih vse preveč ni v otroškem sedežu ali pa sploh niso pripeti ter se »svobodno« gibljejo po zadnji klopi, niti ne govorimo. Še več, nedavna anketa AMZS, ki je zajela 750 slovenskih voznic in voznikov, je celo pokazala, da se vsak deseti otrok pri nas v avtomobilu vozi brez ustreznega zadrževalnega sistema! To pa so zagotovo podatki, ki potrdijo, da o prometni varnosti otrok nikdar ni napisanega preveč. In da se ne bi precenjevali: že če bo en sam starš zaradi tega zapisa odslej pravilno pripenjal svojega otroka, bo nekaj doseženo. Še več pa, če bo kdo od staršev, vsaj tistih, ki imajo šolo dovolj blizu doma, z otrokom tja odšel peš in ga učil pravilnega vedenja v prometu v vlogi pešca. S tem, ko šolarja vedno znova pripeljemo do šolskih vrat, namreč tvegamo, da pozneje tak otrok ne bo vedel, kako se vesti kot pešec, v to vlogo pa bo, ko se bo sam podal ali se vračal iz šole, postavljen prej ali slej.
Vozniki in voznice se ob tem moramo zavedati, da gre odgovornost za vsako smrtno žrtev, za vsako poškodbo otrok v prometu namreč na račun nas, odraslih. Otrokom te odgovornosti ne moremo in tudi ne smemo naložiti, vozniki in voznice moramo videti in misliti tudi namesto njih. Žoga, ki je poletela čez ogrado, je za otroke pač veliko pomembnejša kot bližajoči se avtomobil. In to vse leto, ne samo prvih nekaj septembrskih dni. To si velja še posebej zapomniti...
