Renault je s scenicom dodobra zaoral ledino enoprostornikov in na kolesa postavil avtomobil, ki je skorajda večen. Če že ne po obliki, pa vsaj po imenu in dojemanju prostora. 4,57 metra dolg enoprostornik je namreč tisto, kar družine, pa naj bodo te z le enim, dvema ali celo tremi otroki, dejansko iščejo. Scenic jih zna prepričati kot odlično družinsko prevozno sredstvo, saj ima tako rekoč vse, kar danes družina rabi, predvsem pa to ponuja v zanimivi preobleki. Oblikovno je avtomobil več kot všečen, zunanjost izraža tisto nekaj več, kar recimo pri toyoti versu manjka. Saj ne, da bi bilo s slednjo kaj narobe, le nekako bolj se utopi v povprečju, scenic pa zna izstopati. V notranjosti je zgodba zelo podobna, čeravno mnogim bolj pusta notranjost versa ne bi ustrezala, a tukaj je včasih malo manj lahko tudi več. Scenic razvaja z za kakšen okus kar malo preveč razigrano armaturno ploščo, barvami, merilniki, različnimi nastavitvami, medtem ko verso skuša precej bolj umirjeno voznika prepričati, da ve, kaj ima v rokah. In mu to daje tudi vedeti. Verso je ob tem z dolžino 4,46 metra tudi nekaj krajši, česar mu ne moremo šteti v slabo, le pri prtljažnem prostoru se to pozna. To pa je pač tisto poglavje, ki ga uporabniki in kupci enoprostornikov še kako upoštevajo. Prtljažnik grand scenica ima tako v pestsedežni konfiguraciji prostornino 564 litrov, medtem ko se mora verso zadovoljiti s 484 litri. Obe številki sta sicer več kot spodbudni, a dodatni centimetri govorijo seveda v prid grand scenicu.
Počutje v obeh avtomobilih je prijetno, voznik se bo na delovnem prostoru hitro udomačil, pa čeravno se bo moral najprej pri scenicu navaditi na digitalne merilnike, pri versu pa na precej zanimive in prav tako na sredino armaturne plošče nameščene analogne. Pa vendar je počutje dobro, presenetljivo boljše, kot bi morda veljalo verjeti na prvi pogled. Pri motorju sta oba testna primerka stavila na dizelsko pogonsko sredstvo in 1,6 litra delovne prostornine ter seveda ročni menjalnik, oba s šestimi prestavami, kar je dandanes že skorajda samoumevno. A razlika v moči v višini dobrih 15 konjičev govori v prid scenicu, ki jih ima 130 oziroma 96 kilovatov, verso na drugi strani »le« 112 oziroma 82 kilovatov, kar pa se v praksi izkaže kot manj občutno. Res je sicer, da ti avtomobili niso namenjeni kdove kako dinamični vožnji, a sem ter tja mora tudi enoprostornik znati malce pokazati zobe. Tukaj pa je pri scenicu manjša težava. Omenjenih 130 konjičev namreč kar dobro skriva, posebej pod 2000 vrtljaji na minuto, kjer je motor povsem »mrtev« in se šele nad to mejo počasi prebuja. Deluje pa mirno in tiho, kar za versa ne moremo trditi. Je veliko bolj pri stvari, ne glede na vrtljaje 112 konjem dah ne poide tako hitro, je pa motor za odtenek bolj robat kot v scenicu. A razlika v moči se v končni fazi vseeno pozna, saj grand scenic na primer do hitrosti 100 kilometrov na uro pospeši v 10,5, verso pa v 12,7 sekunde, ob tem je renaultova končna hitrost 195, toyotina pa 180 km/h. Sta si pa precej bolj podobna pri porabi, ki smo je le za deciliter več namerili pri večjem scenicu (6,1 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov, pri versu pa okroglih šest litrov).
Ljubezen do podrobnosti je bolj izražena pri scenicu, a verso v »več je manj« naravnost uživa. Na daljši rok sicer morda deluje bolj utrujeno, bolj povprečno, če ne celo dolgočasno, a kdo pravi, da mora biti to slabo? Ne, s takšno obliko in takšnim pristopom nagovarja kupce, ki ne želijo preveč drugačnosti. In potem je tukaj seveda cena. Brez popustov je renault grand scenic 1,6 dCi bose edition s 26.780 evri precej drag, pa čeprav za to dobimo veliko avtomobila. Toyota verso 1,6 D4D sol je vsega tisočaka cenejši, kar pa je po svoje še bolj omembe vreden podatek. Tukaj bi pričakovali še nižjo ceno glede na scenica, pri čemer je treba poudariti tudi, da sta opremi, bose edition in sol, precej bogati in ponujata precej veliko, tako z varnostnega kot z vidika udobja. Pa še tako je danes s temi rečmi, da se mora kupec, če se že odloči za enega ali drugega, v salonu s prodajalcem malce pogajati, tako lahko kaj hitro prideta do skupnega jezika.
In pri tem ne enemu ne drugemu ni treba preveč filozofirati in potovati po vesolju, ampak lahko ostaneta z nogami trdno na tleh. In skupaj ugotovita, da je lahko razumevanje časa in prostora tudi zanimivo.
Več fotografij na www.dnevnik.si
