Avtomobili že zdavnaj niso več zgolj prevozna sredstva, temveč imajo v družbi precej širšo vlogo – so predmet poželenja, statusni simbol, v njih poslovneži opravijo ogromno dela, marsikdo v njih preživi prve intimne trenutke s svojim partnerjem ali partnerico... Ob vsem tem tako ne čudi niti, da so avtomobili in z njimi povezane reči pomembno vlogo igrali in jo še igrajo tudi v zabavni industriji, od filma in glasbe do, v novejšem času, računalniških videoiger.
Ker v zadnjem desetletju po zaslužku v ZDA industrija slednjih že močno prekaša filmsko industrijo, videoigre trenutno predstavljajo glavno vejo zabavne industrije tudi v povezavi z avtomobili. A zgodovinsko gledano je najpomembnejšo vlogo v povezavi zabavne in avtomobilske industrije zagotovo odigral film. Ta je bil po besedah publicista dr. Sama Ruglja pomemben promotor avtomobila, ki je, podobno kot film, obljubljal svobodo in neodvisnost. »To pa je v Ameriki še kako pomembno, tam so razdalje velike in brez avtomobila enostavno ne moreš učinkovito funkcionirati. Še posebno to velja za manjša mesta brez izrazitega centra,« pravi Rugelj in dodaja: »Spomnite se recimo samo filma Ameriški grafiti; tam se vse dogaja v avtih, petkove zabave so dejansko vožnje po glavnih ulicah mesteca, tako se fantje in punce spoznavajo, zapeljujejo... Bizarni film Trk pa je razmerje med avtom in človekom pripeljal do skrajnosti. Razvil se je celo poseben filmski žanr cestnega filma, torej 'road-movieja', ki je neke vrste nadaljevanje vesterna, avtohtonega ameriškega filmskega žanra. Za ameriško filmsko industrijo lahko celo rečemo, da bi bila brez avtomobilov povsem drugačna. Druge kinematografije pa so temu sledile v okviru svojih zmožnosti.«
Hitri in drzni vožnje pripeljali do vrhunca
Avtomobili so imeli v nekaterih filmih tako pomembno vlogo, da so zasenčili glavnega igralca in kar sami prevzeli vlogo glavne zvezde, Rugelj pa celo pravi, da je takih filmov veliko. »Našim gledalcem je morda najbolj znana serija filmov o Herbiju, v zadnjem desetletju pa seveda serija filmov Hitri in drzni,« pove Rugelj, ki med najbolj slavne prišteva avtomobile iz serije filmov o tajnem agentu Jamesu Bondu, od Astona Martina naprej. »Tudi zato, ker so bili tako ekstenzivno promovirani in posebej opremljeni. Zaradi izjemnega vpliva te serije se je z njo pred leti povezoval BMW... Bondiade pa so tudi pokazale, do kje vse lahko seže razmerje med avtom in filmom,« razloži Samo Rugelj, ki se spomni tudi nekaj slovenskih filmov, v katerih je imel avtomobil pomembno vlogo: »Naš avto, Čapov film iz leta 1962, ga je imel že v naslovu, to pa je bil tudi znanilec kasnejše avtomobilske evforije pri nas. Tudi Babica gre na jug, prvi film samostojne Slovenije, je imel avto v pomembnem planu, saj je omogočal pobeg glavnega junaka – le kam drugam kot na morje. Pa tudi na televiziji je bilo podobno; spomnite se samo Odprave zelenega zmaja.«
Seveda pa v filmih niso zasloveli le avtomobili kot taki, temveč so v povezavi z njimi v ospredju večkrat predvsem vrtoglave vožnje, nesreče in kar je podobnega, ki jih, kadar gre za nevarne prizore, večinoma posnamejo kaskaderji. »Veliko pa je tu seveda tudi učinka režije in montaže ter spremljajoče glasbe, ki lahko zelo dinamizira v osnovi precej statično vožnjo, stopanje na plin in prestavljanje prestav. Tu je zanimivo to, da v veliko ameriških filmih, v katerih imajo avtomobili pomembno vlogo, ti nimajo avtomatskega menjalnika, ki je v filmskem smislu povsem pasiven, čeprav je v ZDA dejansko povsem drugače, saj le redko najdeš avto, ki ima kak drug menjalnik razen avtomatike,« še pravi Rugelj, ki meni, da je nore avtomobilske vožnje do vrhunca prignala serija Hitri in drzni, a so te žal take, da gledalce čustveno kaj dosti ne angažirajo, zato v tem smislu raje posega po klasikah, denimo Bullit, v katerem je igral Steve McQueen, od novejših filmov pa je zanimiva Vožnja (Drive) z Ryanom Goslingom.
O avtomobilih prepevali glasbeni velikani
Čeprav v prvi vrsti velik poznavalec glasbe, je nekaj filmov z avtomobili ali drugimi prevoznimi sredstvi v prvem planu videl in se jih spomni tudi Dragan Bulič, glasbeni urednik na Radiu Slovenija. »Kot človeku, ki ne vozi avta, mi je zaradi nore vožnje po mestu najbolj ostal v spominu film Francoska zveza z Genom Hackmanom v naslovni vlogi. In pa seveda Easy rider, čeprav so tu nosilci motoristi,« se spominja Bulič, ki smo ga seveda kot živo glasbeno enciklopedijo pobarali tudi o drugi veji povezave med avtomobilsko in zabavno industrijo – povezavi med avtomobili in glasbo. Bulič je iz rokava hitro stresel celo vrsto skladb, ki tako ali drugače omenjajo avtomobile: Ronny & The Daytonas – G.T.O. iz leta 1964, Beach Boys – Little Honda (1964), Janis Joplin – Mercedes Benz (1971), Commander Cody & His Lost Planet Airmen – Hot rod Lincoln (1972), Sammy Johns – Chevy van (1975), Kraftwerk – Autobahn (1975), Rose Royce – Car wash (1977), Gary Numan – Cars (1980), Prince – Little red Corvette (1983), Natalie Cole – Pink Cadillac (1987, pesem je napisal Bruce Springsteen)... »Z avtomobili je seveda povezana tudi popularna ameriška skupina The Cars, pri nas pa novogoriški Avtomobili, novomeška zasedba Mercedes Band, ki je prve posnetke naredila okoli leta 1995... Tu so še Domiceljevi Hondoidi iz leta 1979 in Greva v Katrco – no ja, lahko bi bilo tudi povabilo v znano gostilno v Rožni dolini –, ki jo je leta 1994 posnela skupina Avia band,« še pove Bulič.
Igre so vedno bolj realistične
Kakor koli obrnemo, so dandanes štafetno palico vodilne veje zabavne industrije v povezavi z avtomobili prevzele videoigre. Iztok Švagelj iz podjetja Colby, ki se že od leta 1994 ukvarja s prodajo iger za računalnike in igralne konzole, pravi, da se avtomobilske igre, katerih cilj je dirkanje, kar se tiče fizikalnih modelov, izboljšujejo neprestano – od gibanja, trenja, trkov, odzivnosti avtomobila, do svetlobe, odseva in vremena. Založniki pa se odločijo, ali želijo iz dirkalne igre narediti simulacijo ali arkadno igro. »Pri simulaciji igra zahteva od voznika predvsem pravilno vožnjo – s tem ne mislim upoštevanja prometnih predpisov, ki pri igrah, kot je F1 2013, niso pomembni, ampak na tehnično pravilno vožnjo. Igra je zelo zahtevna, če želi voznik izkoristiti vse možnosti, ki jih ponuja. Ob tem potrebuje tudi ustrezno periferno opremo, kot je dober volan s povratnim suvanjem, stopalke… Arkadne igre so običajno manj zahtevne, kar zadeva vožnjo, in ponujajo več zabave ob trkih, ki avtomobila praviloma ne poškodujejo drugače kot vizualno,« razloži Švagelj, ki med najpomembnejše igre, ki so na svojem področju postavile mejnike, prišteva serije Need for Speed, Burnout, Formula 1, Gran Turismo, Forza… »Sicer pa gre pri tovrstnih igrah za enega izmed žanrov, ki verjetno ne bo nikdar zamrl. Le kdo si namreč lahko privošči dirkanje z najhitrejšimi eksotičnimi avtomobili, beg pred policijo ali vožnjo s formulo 1 na lastne stroške? Vsaj pred domačim računalnikom ali še bolje igralno konzolo je to mogoče. Kdor si želi še bolj realistične izkušnje, pa naj preizkusi kakšnega izmed simulatorjev, ki s pomočjo hidravlike simulirajo vse od slabih cest do sil, ki delujejo na voznika med vožnjo,« še pravi Švagelj.
Sodelovanje med avtomobilsko in industrijo videoiger je najbolj vidno pri licencah, ki jih takšne igre vsebujejo. F1 ima na primer uradno licenco formule 1, kar pomeni natančne posnetke vseh prog, dirkalnikov, moštev, pri igrah Need for Speed je cela vrsta licenčnih avtomobilov proizvajalcev z vsega sveta... »Založniki pač stremijo k temu, da uporabniki doživijo čim bolj realistično dirkanje. To velja za natančno modeliranje vozil, fizikalne modele, vremenske razmere in še marsikaj,« razloži Švagelj, ki pravi, da so kupci iger z avtomobilsko-dirkaško tematiko večinoma moški, stari do 45 let, a se starost počasi viša. Sicer pa se je poleg napredka na tem področju spremenilo še nekaj – osebni računalniki namreč že nekaj časa niso več prva izbira pri tovrstnih igrah. »Konzole so jih prehitele, saj je zaradi bolj poenotene strojne opreme uporabniška izkušnja boljša. Tudi na konzole je mogoče priključiti volan in stopalke, zato tu ni bistvenih razlik,« še pravi Iztok Švagelj in zaključi, da bistvene razlike med platformami glede izbire ni – založniki namreč običajno izdajajo igre za vse platforme hkrati.
