Ampak ti »vegetalci« so znali vseeno še kaj drugega kot držati jezik za zobmi, a so se opogumili le v gostilni za šankom. In imeli so vseeno dobro lastnost: v tistih časih je bila pripravljenost pomagati sočloveku bolj izražena kot danes. Da, ubili so duha v posamezniku in ga podredili večini, istočasno pa naučili pomagati. Če se je le dalo in če so le zmogli. Ta čut do sočloveka je bil v tistih časih, ki niso bili rožnati, pa vendar tako zelo drugačni, precej bolj izražen, egoizem je bil nekaj grdega, prevelik uspeh tudi, nihče ni maral tistih, ki so izstopali. In tudi ljudje sami niso hoteli izstopati.
Je bilo to dobro ali ne, je drugo vprašanje, časi so bili pač takšni, kakršni so bili, in to se je poznalo tudi na cesti. Bilo je manj prometa, vozniki med seboj niso bili konkurenti za košček asfalta, ceste so bile vse prej kot hitre, ljudje so imeli več časa. Vozilo se je enako neuravnovešeno, pa vendar. Ko je nekomu ob cesti zakuhal avtomobil, so mu hitro pomagali sotrpini, ki jih je tehnika tako rada pustila na cedilu. A potem so prišli novi časi, kjer je bila individualnost vedno bolj poudarjena, na vrednote iz preteklosti se je začelo gledati kot na nekaj iz dobe dinozavrov, avtomobili pa so postajali vedno bolj zanesljivi. Kar je pomenilo, da so se vozniki in voznice še bolj zaprli v svoj svet in na druge voznike začeli gledati kot na sovražnike. Ne, nič več »bratje v orožju«, samo še ovira. Da, novi časi so postavili vse na glavo.
Če so nekoč še znali moški ustaviti ob cesti in ženski, ki je nemočno stala ob vozilu s preluknjano pnevmatiko, pomagati to zamenjati, danes ne bi dal več roke v ogenj, da bi to storila več kot polovica opazovalcev ali mimovozečih. Ne, zakaj bi, saj ima verjetno mobilno pomoč, AMZS pomoč na cesti ali kakor koli se že imenujejo takšni ali drugačni dodatki in paketi zavarovanj. Zakaj bi si mazali roke, če lahko to naredi namesto njih nekdo drug. A pozor, ni vse tako črno, k sreči ne. Še se najdejo kavalirji, še so tisti, ki razumejo tudi drugega voznika ali voznico v stiski. Res je sicer, da če ponudiš pomoč, postaneš hitro sumljiv lopov, potencialni kradljivec, ki nekaj hoče… Da, mogoče samo pomagati, kajti tega se ne smemo odvaditi. Kot se na primer ne smemo odvaditi vzeti na pot avtostoparja. Posebej ob petkih popoldan, ko se recimo na glavnih mestnih izvoznicah nabere skupina študentov ali dijakov, ki si skuša tudi na tak način privarčevati kakšen evro. In če greste v tisto smer, zakaj ne? Ne, niso vsi posiljevalci, morilci, tatovi, roparji, perverzneži. A žalostno je, da so vmes tudi taki, ki nimajo poštenih namenov, in teh nekaj potem meče slabo luč na vse.
In vendar zna biti taka pot zelo zanimiva. Ne tako dolgo nazaj sva s kolegom, ko sva se vračala s poti po tujini, vzela v vozilo dve dekleti iz ene od baltskih držav, v Avstriji sta prosili za prevoz. In vsi tisti avtocestni kilometri so v zanimivem pogovoru minili, kot bi mignil, na koncu pa imaš pri sebi še tisti dober občutek, da si nekomu naredil uslugo. Kaj bi danes še želel več? Da, mogoče za marsikoga nerazumljivo, a verjemite, dobro se z dobrim poplača, nekje in nekoč.