Njihov C4 je sicer avtomobil, ki ne podira meja in ne deli okusov, a si tega tudi ne želi, za to imajo v ognju druga železa. Ne, C4 je avtomobil, ki sodi v oblegan segment, kjer se preveč tveganja lahko tudi maščuje. Zato oblikovno ta 4,33 metra dolga petvratna limuzina ne želi preveč izstopati s samo pojavo, pač pa bolj s tistim, kar ponuja v notranjosti. Je pač avtomobil, ki ga je treba voziti, ne gledati. Na drugi strani je Renault z meganom dodobra zaoral ledino in se, to govorijo prodajne številke, udomačil tudi v glavah tistih, ki so do sedaj videli le pretežno germansko konkurenco. Kajti megane ni tako zelo francoski in to je tudi njegova prednost. Ima manj svojevrstnih trikov kot recimo C4, je bolj konvencionalen, zato igra na varno karto široke priljubljenosti. V dolžino meri 4,31 metra, torej skoraj toliko kot C4, je pa zato nekaj nižji (1,47:1,49 metra), na splošno pa deluje nekako bolj agresivno. Kar ni nič slabega, a je za drug okus kot C4. In to zna tudi malo zmesti. Kajti C4 ni nikakršna ovčka.
To se pozna tudi v notranjosti. C4 je značilno citroënovsko razigran, na trenutke malce begajoč, a ko se ga voznik navadi, postane vse logično. Nekaj časa traja, da se navadi tudi na za današnje čase kar velik volanski obroč, sprva je to mali šok, če samo pomislimo, da gre koncernska konkurenca ravno v nasprotno smer. Vse preostalo je tako, kot mora biti, še celo menjalnik, nekdaj ena od šibkih točk Citroëna, je postal zelo civiliziran. Megane je na drugi strani bolj dinamično konservativen. Ravno prav, bi nekateri rekli, in imeli bi prav. Njegov celoten duh je ujet tudi v notranjosti, ki ne zahteva nobenega večjega privajanja. Enostavno vozniku vse dobesedno pade v roko.
Pri motorjih sta oba avtomobila plod sodobnega razmišljanja in dokazujeta, da ima zmanjševanje delovne prostornine motorja s pomočjo dodajanja turbo polnilnika svojo svetlo plat. Mala motorja sta v obeh primerih zelo »velika«, tako po načinu delovanja kot po zmogljivosti. A pozor, tukaj je šel C4 spet korak stran od konvencionalnosti. Medtem ko Renault zaupa 1,2-litrskemu štirivaljniku s 130 konji (97 kilovati), se C4 zanaša na tri valje, a enako prostornino in moč. Značilni grgrajoči zvok motorja pa pri slednjem ni niti malo moteč, nasprotno, njegov navor 230 Nm prepriča takoj in povsod, posebej ker meganov agregat zmore le 205 Nm. Med vožnjo se ta dodaten navor še kako pozna, vozniku ni treba kar naprej segati po prestavni ročici, kar je več kot dobrodošla prednost tega trivaljnega agregata. Kajti tudi pri porabi vodi ta motor, saj je na testu porabil 6,3 litra goriva na 100 kilometrov, meganov pa za odtenek več, 6,6 litra. Na prvi pogled ni veliko, a glede na njune značilnosti in lastnosti ter podobnost bi pričakovali, da sta bolj blizu skupaj, glede na samo zasnovo pa je ta razlika lahko tudi logična.
Pri voznih zmogljivostih sta precej podobna, čeravno je megane hitrejši pri pospeševanju (do stotice potrebuje 9,7 sekunde, C4 pa 11,9), pri legi na cesti, končni hitrosti (200:199 km/h) in udobju pa sta si resnično presneto blizu. Če že, je C4 tukaj tisti »bolj udobni«, bolj civilizirani. Avtomobil, ki ve, kako razvajati svoje potnike. Megane jih sicer v ničemer ne »kaznuje«, a vseeno je nekako občutek v C4 bolj domač oziroma bolj prostoren. Pri prtljažniku je zgodba podobna. C4 je v svoji prvinski nalogi biti udobna družinska limuzina s svojim 408-litrskim prtljažnikom več kot dobro kos svoji nalogi, megane pa je s 372 litri v tem poglavju tisti, ki mora potnike malce prisiliti v premislek. Dinamika in zunanje mere imajo pač svojo ceno, in to zna C4 dobro izkoristiti.
In pri ceni? Megane je z vsem, kar ponuja, in tega v paketu GT Line, ki je tudi edini na voljo s tem motorjem, ni tako malo (čelni zračni blazini za voznika in sovoznika, klimatska naprava, osrednji zaslon za infotainment R-Link, nastavljiv ESP, ASR, samozaporni diferencial HLSD, športni sedeži, športni volan…), z 19.400 evri kar poštena ponudba. Ni sicer malo, a kupec zato dobi veliko avtomobila. Citroën je z bogatim paketom exclusive še bolj založen, med drugim s funkcijo masaže v voznikovem sedežu, poleg je še dvopodročna klima naprava, vsa potrebna elektronika, volan in prestavna ročica v usnju in še bi lahko naštevali, a z 20.880 evri tudi dražji. Seveda brez popustov danes ne gre, a to je že druga tema.
Francoske specialitete torej so dobre, niso nujno tudi poceni, a zato tisti, ki znajo v njih uživati, vedo, kaj bodo dobili. In kot pravi gurman bi vsak poznavalec naročil kar vse, kar ponujajo.
Več fotografij na www.dnevnik.si
