Drugi prizor: soseda spet srečamo naslednje jutro in vidno se mu mudi. Tokrat k serviserju. Še preden ga povprašamo, čemu, nam kar sam, še bolj besen kot dan prej, hiti razlagati, da ga na tehničnem pregledu »niso pustili skozi«. Da žarnica, ki jo je zamenjal sam, po besedah odgovornega, ki je bil kljub moledovanju nepopustljiv, »sveti tja v tri krasne« in da mu ne more pogledati skozi prste. Ob tem svetuje, naj zamenjavo žarnice raje prepusti strokovnjakom, saj da dandanes kaj drugega ne pride v poštev. Torej na servis, kjer mu jo bodo naravnali, saj sam s povitimi ranjenimi rokami tega ne bo počel. In nato spet na tehnični pregled.
Tretji prizor: mine dobrega pol dneva, ko s sosedom pred blokom parkirava drug ob drugem. Že skozi avtomobilsko steklo se vidi, da je besen kot še nikoli. Med sočnimi kletvicami nam spet kar sam razloži, da je šlo na tehničnem pregledu tokrat gladko vse do zadnjega. Dokler ni odgovorni, sicer drugi kot dan prej, odprl pokrova prtljažnika in se lotil preverjanja obvezne opreme. Med njo pa ni bilo rezervnih žarnic, ki jih je sosed dan prej med zamenjavanjem ponesreči odnesel v stanovanje, in ponovno nista pomagali ne moledovanje ne poznejši izbruh besa, kaj mu sploh bodo žarnice, ko pa so mu na istem mestu dan prej svetovali, naj žarnic ne zamenjuje sam. »Predpisi pač,« je bila menda razlaga odgovornega.
Sklep: da se razumemo – odgovorna sta še najmanj kriva. Če kaj, sta dokaz, da so na tehničnih pregledih zdaj precej bolj temeljiti. Krivi so tisti, ki so omenjena v tak položaj sploh postavili. Pa še to bi nekako šlo, če bi bil opisani primer »predpisa pač« edini. A žal ni, še zdaleč ne.