Kako danes kupcu na enem mestu predstaviti vse, kar določena panoga ponuja? Kje zbrati vso ponudbo na enem, obvladljivo velikem in ustrezno urejenem prostoru, kjer lahko kupec vidi, otipa in dobi celoten vtis o izdelku? Kajti avtomobile na primer se v veliki meri kupuje s čustvi in drugimi čutili. Najlaže seveda na salonih, prireditvah, kjer se zbere vse, kar leze in gre. Tako ni samo pri avtomobilih, ampak še pri marsičem drugem, od plovil naprej. A ravno s saloni imamo v Sloveniji precej več smole kot uspeha.
Z avtomobilskimi saloni na sončni strani Alp nimamo prav veliko sreče. Kot vedo ljubitelji zloščene pločevine, je bil zadnji pravi avtomobilski salon pri nas leta 2006 v Celju, torej pred sedmimi leti. Pripravili so ga Celjski sejem in Sekcija za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Slovenije. »Takrat smo ponudili najboljše možnosti za izpeljavo takega salona, zato se je iz Ljubljane preselil v Celje. Bil je zelo dobro obiskan, odziv obiskovalcev in domače ter tuje strokovne javnosti je bil odličen. V letu 2008 smo, ohrabreni z dobrim odzivom, podpisali pogodbo o organizaciji avtomobilskega salona v letu 2009. Žal pa smo konec leta 2008 prejeli obvestilo, da člani sekcije zaradi zaostrenih gospodarskih razmer salona v letu 2009 ne bodo organizirali,« ve danes povedati Breda Obrez Preskar, izvršna direktorica družbe Celjski sejem.
Salon avtomobilov odložili za nedoločen čas
V Sekciji za osebna motorna vozila delijo navdušenje nad takratnim salonom. Jožko Tomšič, sedanji predsednik, pravi, da so takrat našteli okoli 85.000 obiskovalcev in so resno računali na salon v letu 2009, a so se potem soglasno odločili, da si ga preprosto ne morejo več privoščiti: »Glede na to, da danes prodajalci vozil razpolagamo z zelo velikimi in tehnično dovršenimi razstavnimi saloni, verjetno ni več takšne potrebe po salonu, kot je bila nekdaj.« S tem je odgovoril še na eno vprašanje: ali lahko v prihodnje pričakujemo kakšen salon vozil? »Za zdaj smo člani Sekcije za osebna motorna vozila odložili organizacijo avtosalona za nedoločen čas, se bomo pa oktobra na izredni seji o tem pogovarjali,« dodaja Tomšič.
A pomena salonov tudi Tomšič ne zanika. Sicer meni, da je nemogoče oceniti, v kakšni meri pomagajo pri prodaji, dejstvo pa je, da so stroški takšnega dogodka precej veliki in se ne povrnejo v enem letu. »Avtomobilski saloni so sicer pomembni pospeševalci prodaje, saj lahko potencialni kupci pregledajo vse aktualne modele in jih primerjajo med seboj. Po navadi se na takšne salone pripelje tudi prototipne verzije in z organizacijo salona avtomobilski trg napove, v katero smer se bo v naslednjih treh ali petih letih razvijala avtomobilska industrija. Pri salonu gre bolj za promocijo blagovne znamke in ugled, stroški pa so odvisni od veliko dejavnikov, velikosti razstavnega prostora, cene najema, scenografije, tehničnih elementov in trajanja salona, ter lahko segajo od nekaj deset do več sto tisoč evrov. Na splošno menim, da bi salon v vsakem primeru prinesel povečanje prodaje, je pa seveda treba pogledati tudi stroškovno plat organizacije takšne prireditve,« je prepričan Tomšič.
Slovenci razvajeni, organizatorjem rdeče številke
A kljub temu, da časi res niso rožnati, so pri Celjskem sejmu prepričani, da zaradi tega ne sme vse obstati. »Še kako se zavedamo, kako je treba tudi v težkih razmerah, ki se očitno še nekaj časa ne bodo poslovile, vztrajati in se še dodatno potruditi, da bomo preživeli in se razvijali. Verjamemo, da bi ponovna organizacija avtomobilskega salona v prvi vrsti prinesla nekaj optimizma in pozitivno sporočilo med potrošnike v Sloveniji. V Celju smo na ta izziv pripravljeni! Od leta 2006 smo svojo sejemsko infrastrukturo še nadgradili in dopolnili. V zadnjih treh letih smo uvedli še veliko drugih IT-posodobitev in novosti, ki razstavljavcem in obiskovalcem omogočajo visok standard sejemske izkušnje. Sejmišče in prodajalci smo pripravljeni, na potezi so uvozniki,« še dodaja Breda Obrez Preskar.
A »sejemske« aktivnosti, povezane s štirimi kolesi, niso le stvar klasičnega avtomobilskega salona. Po svoje želijo organizatorji prireditve Motor sport show & salon ljudem približati tudi dirkaški del avtomobilske in motociklistične industrije. Soorganizator Samo Čede tako pravi, da se pri tem ubadajo s številnimi težavami, ki še kako razgaljajo ves blišč in bedo slovenskega sejemskega in salonskega dogajanja: »Ena največjih težav pri organizaciji je seveda poiskati primerno lokacijo. Zavedamo se, da je, vsemu navdušenju nad dirkaškimi stvarmi v Sloveniji navkljub, motošport pri nas postranska zadeva. Kako dobro organizirati kakšno prireditev, če pogosto dobiš končno potrjen termin komaj dober mesec pred pričetkom, saj smo se morali prilagajati košarki, rokometu... Birokracija je vsem dobro znana, tudi organizacija dogodkov ni izjema, treba je imeti dosti potrpljenja in zadostiti našim pogosto neživljenjskim zakonom in predpisom.« Zadnji tak sejem v Stožicah ni bil uspešen, Čede pa pravi, da so ga sklenili v rdečih številkah, saj je slovensko občinstvo po svoje razvajeno in zahteva veliko. »Pri nas ima žal motošport še vedno rahel pridih kmečkih veselic. Če bi to dvoje združili, bi bil zagotovo večji odziv, vendar bi hkrati sami dogodki izgubili kakovost, to pa ni naš interes. Seveda bi lahko naredili salon še bolj zanimiv in bogat, a potem bi se hitro približali strošku 200.000 do 300.000 evrov, v primeru, da bi povabili še kakšnega tujega zvezdnika, pa še veliko več. A to je v današnjih časi težko izvedljivo.«
V ospredju kratkoročni lastni interesi
Tudi saloni plovil spadajo v to kategorijo in tudi pri njih se ubadajo s podobnimi težavami. Tadej Puntar, organizator salona plovil in spremljevalnih dejavnosti Bonaca pravi, da bi moralo biti takih prireditev več: »Z zagonom gospodarstva, ki bi povečalo kupno moč, bi lahko realno razmišljali o povečanju tovrstnih prireditev. Bonaca je pokazala, da se je združitev petih med seboj sorodnih panog navtike, karavaninga in kampinga, zelene energije, turizma in opreme s svojimi razstavnimi aktivnostmi in spremljajočim obsejemskim programom izkazala za izredno dobro sejemsko prireditev v majhnem slovenskem prostoru, ki z združitvijo ponudi nekaj več. Zagotovo pa bi bilo za Slovenijo in njeno prepoznavnost možno narediti še kaj več, kongres s področja navtike, razvoj neomejenih priložnosti preživetja prostega časa in še kaj.« A če je pri avtomobilih realnost, da salona ni nobenega, je pri plovilih zgodba obrnjena: teh je po mnenju Jurija Korenca, izvršnega direktorja Internautice, celo preveč: »Predvsem bi morala biti v Sloveniji takšna prireditev le ena, in to realizirana profesionalno, ne pa, da se vsako leto pojavljajo posamezni poizkusi, s katerimi želijo posamezniki, tudi takšni s slabimi referencami iz preteklosti, na tak ali drugačen način izpeljati svojo malo navtično razstavo, ki jo zveneče oglašujejo v javnosti, na koncu pa poskrbijo le za kratkoročne lastne interese in s takšnim početjem še dodatno slabijo položaj navtične industrije v Sloveniji.«
