Lov za rekordi v dveh smereh
Ko govorimo o avtomobilih, je pri mnogih navdušencih ena prvih stvari, ki jih zanima, kako hitro se lahko peljejo. Želja peljati se hitro je pač stara vsaj toliko, kolikor so stari avtomobili, čeprav so na hitrost nekoč gledali z velikim pomislekom. Tako smo zasledili celo podatek, da so še v 19. stoletju nekateri zdravniki svarili, da dihanje nad hitrostjo 32 kilometrov na uro ni več mogoče, čemur se danes seveda lahko le smejemo. Kakor koli, lov za hitrostnimi rekordi je šel kmalu v dve smeri. Eno, za širše množice zanimivejšo, so predstavljali hitri avtomobili, ki jih je mogoče normalno registrirati in se z njimi na primer peljati tudi po običajnih cestah in sodelovati v prometu, drugo pa posebna vozila, ki bolj kot na avtomobile spominjajo na rakete in so lovila rekord najhitrejšega po zemlji premikajočega se vozila. Njihove dosežke beleži tudi Mednarodna avtomobilistična zveza (FIA), trenutni rekorder (thrustSSC) pa uradno velja tudi za prvi avto (če mu seveda sploh lahko tako rečemo), ki je prebil zvočni zid.sv