Prevrtimo čas za nekaj sekund nazaj. Omenjena kolesarka, ki se nepravilno premika po pločniku za pešce, nenadoma, ne da bi nakazala spremembo smeri in brez predhodnega opozorila, zavije na cesto, jo prečka in vožnjo ponovno nepravilno nadaljuje na pločniku ob drugi strani ceste. V trenutku, ko zapelje na cesto, voznica rdečega clia močno zavre in kolesarko reši najmanj hudih poškodb, če ne celo smrti. Nadaljnje sosledje dogodkov je opisano v uvodu...
Isti dan, dopoldne, nekaj kilometrov stran, v središču mesta, v ozki ulici, pred katero stoji oznaka, da gre za območje za pešce, kolesarja med glasnim pogovorom hitro vozita vštric in pešcem ne puščata prostora. Umikajo se jima, kakor vejo in znajo, najslabše pa jo odnese kolega, ki se komaj izogne trku, ko se stisne ob sveže pobarvano fasado stare hiše. A še precej slabše kot njegovi novi jakni se godi starejši ženici čez le nekaj minut in samo nekaj deset metrov naprej, blizu ljubljanske tržnice. Na pločniku jo namreč podre kolesar, ki mimo »frajersko« pelje z rokami v žepu namesto na krmilu. Ženica jo odnese z odrgnjeno dlanjo in kolenom, raztreseno vsebino vrečke pa ji pomagamo zbrati tudi sami, medtem ko se kolesar za hip ustavi, si ogleda posledice, nato pa zamahne z roko in se odpelje naprej.
Vsemu temu smo bili priče v nekaj urah. Daleč od tega, da bi posploševali, češ da se kolesarji v prometu ne znajo obnašati, a dejstvo je, da je delež takšnih med njimi vsaj tolikšen, kolikršen je delež neolikanih voznikov. Čeprav jih veliko zna potožiti, kako nevljudno se do njih obnašajo avtomobilisti, ki da se počutijo močnejše in jim izsiljujejo prednost, ti isti kolesarji izsiljujejo prednost njim in pozabijo na enakopravnost v prometu takoj, ko se že v naslednji situaciji počutijo enako močnejše v odnosu do pešcev. Še enkrat – takih je malo. So pa. In zavedati se morajo začeti, da imajo kot udeleženci v prometu v želji po boljši prometni kulturi enako pomembno vlogo kot vozniki avtomobilov.
