Bliža se konec leta, čas, ki ga zaznamujejo številne zabave, na katerih se po stari slovenski navadi spije veliko alkohola in po katerih se, prav tako po stari slovenski navadi, na žalost marsikdo usede za volan in se odpelje do naslednjega cilja. Cilja, do katerega ravno zaradi alkohola marsikdo ne pride. In je lahko srečen, če na tej poti do cilja utrpi škodo le pločevina...
Da je vožnja pod vplivom alkohola v Sloveniji dokaj velik problem, opozarjajo mnogi. To misel deli tudi inštruktor varne vožnje pri AMZS Danijel Granda, ki pravi, da ta problem ni prisoten le na podeželskih in vaških cestah, kot so prepričani mnogi, pač pa tudi v mestih, saj ogromno ljudi vsakdanji stres in psihični napor utaplja v alkoholu. »Verjetno mnogi menijo, da so opiti vozniki le tisti, pri katerih gre za motnje v govoru ali ravnotežju, vendar so to le najbolj opiti. Velik problem predstavljajo vozniki, ki redno uživajo alkohol, pa se jim tega ne vidi,« pravi Granda in dodaja, da se vsaj pri mladih zavedanje problematike izboljšuje: »Izkušenejši vozniki pa so prepričani, da lahko kljub zaužitemu alkoholu še vedno vozijo varno, saj imajo izkušnje ali pa se jim ni še nič zgodilo. V veliko primerih gre le za prikrivanje odvisnosti od alkohola in prepričanje, da se ne bo nič zgodilo, saj bodo vozili počasneje.«
Alkohol je edina nespecifična droga
Čeprav je bilo ničkolikokrat povedano in napisano, ni odveč ponoviti, kako zelo alkohol vpliva na voznika. »Presoja vinjenega voznika je veliko počasnejša, reakcijski časi se pri vinjenih voznikih izredno podaljšajo, oboje pa predstavlja temelj prometnih nesreč. Pri posameznih voznikih povzroči alkohol tudi stanje, v katerem so agresivnejši, posledično hitrejši, nezmožnost realne presoje pa jih vodi v nevarne situacije, ki jih ne morejo obvladati,« razlaga Danijel Granda, ki je veliko v stiku z vozniki, ki so izgubili vozniško dovoljenje zaradi vožnje pod vplivom alkohola in ga želijo pridobiti nazaj. Njihove izkušnje in reakcije pa so različne: »Mnogi so na koncu hvaležni, da so se programa morali udeležiti, so pa tudi takšni, ki so prepričani, da niso pridobili ničesar. A na srečo je teh zelo malo.«
Različni pa smo si ljudje tudi pod vplivom alkohola – nekateri tako celo vinjeni vedo, da ni dobro, da bi vozili, drugi pa v vinjenosti izgubijo topogledno kritičnost. Dr. Maja Rus Makovec, vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola na Psihiatrični kliniki Ljubljana, pravi, da razlogi za to niso samo osebnostne narave, temveč so povezani tudi z našo genetiko oziroma nevrobiologijo. »Na osebnostno-vrednostni ravni na primer vemo, da ljudi tudi pod hipnozo ni mogoče usmeriti v vedenje, do katerega imajo velik odpor in ki je zelo v nasprotju z njihovimi vrednotami. Na drugi strani pa je alkohol edina nespecifična droga, kar pomeni, da v ljudeh sproži različne reakcije. Po zaužitju kokaina na primer lahko predvidevamo, da bo človek bolj energiziran, bolj aktiven, pod vplivom alkohola pa imajo nekateri izražene motorične motnje, nekateri so bolj družabni, drugi bolj jezljivi...« pravi Maja Rus Makovec in dodaja, da lahko ljudje enkrat v življenju napravijo napako, ki je za te ljudi tuje vedenje – da pijejo, vozijo in ogrozijo sebe ali druge v prometu, nato pa bo človek, ki je odgovorna in občutljiva osebnost, to doživel kot zelo resno opozorilo, se prestrašil, da ne bi še kdaj koga ogrozil, in bo pozoren, da do tega ne pride več. »Za to, da se tako vedenje ponovi, pa sta le dva razloga – velika osebnostna lahkomiselnost, nezrelost oziroma brezobzirnost ali pa gre za zasvojenega človeka, ki ne more nehati piti, četudi ima lahko dobre namene,« še pravi Maja Rus Makovec.
Reakcije odvisne od posameznika
Da je prednovoletni čas z vidika vožnje pod vplivom alkohola med najbolj problematičnimi, se zavedajo tudi na policiji, pri kateri pravijo, da so najnevarnejši še poletni meseci in čas martinovanja. Največ prometnih nesreč pod vplivom alkohola se sicer zgodi ob koncih tedna, ob petkih in sobotah v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, najnevarnejše s tega vidika pa so ceste v naseljih in v njihovi bližini (regionalne in lokalne povezave). Slovenska policija sicer psihofizičnemu stanju voznikov stalno posveča veliko pozornosti, pri preverjanju morebitne alkoholiziranosti pa so ji v pomoč različne priprave za merjenje alkohola v izdihanem zraku (elektronski alkotesti, etilometri). »Alkotesti niso merilne naprave, ampak indikatorji za ugotavljanje alkoholiziranosti. Udeleženec v cestnem prometu ima možnost, da se z rezultatom alkotesta ne strinja. V takšnem primeru policist preizkušancu odredi preizkus z etilometrom ali strokovni pregled – zdravniški pregled z odvzemom krvi in urina za analizo,« pravi Drago Menegalija, predstavnik policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete, in dodaja, da je rezultat preizkusa z etilometrom končen in velja kot dokaz, nestrinjanje z rezultatom pa nima vpliva na nadaljnji postopek.
Samo lani so policisti odredili kar 333.079 preizkusov alkoholiziranosti, pozitivnih rezultatov je bilo 12.895, 425 voznikov pa je preizkus odklonilo. »Reakcije voznikov ob preizkusu so sicer podobne kot pri vseh postopkih policije in odvisne od posameznika, praviloma pa večina voznikov v postopku sledi navodilom policista in sodeluje v postopku. Če preizkus odkloni, policist vozniku prepove nadaljnjo vožnjo, vozniku motornega vozila pa tudi začasno odvzame vozniško dovoljenje,« še dodaja Menegalija. Brez kazni jo odnese voznik, ki ima največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (pod pogojem, da ne kaže znamenj motenj v vedenju), sicer pa so globe za vožnjo pod vplivom alkohola med 300 in 1200 evri, ob tem pa sledi tudi izrek od 4 do 18 kazenskih točk – oboje je odvisno od stopnje alkoholiziranosti.
Mislijo, da se njim ne more zgoditi...
Če že ne ob vseh opozorilih in če že ne ob omenjenih kaznih, pa se nekateri zdrznejo ob kakšni osebni izpovedi človeka, ki mu je prometna nesreča, pri kateri je bil posredi alkohol, za vedno spremenila življenje. Takšen je tudi Andrej Pegan, ki mu je pred 17 leti huda prometna nesreča vzela najboljšega prijatelja, sam pa je 11 dni preležal v komi in se tri mesece ni zavedal ničesar, a se je pozneje postavil na noge in danes ni odvisen od drugih. »Lahko rečem, da so bili krivi mlado življenje, alkohol... Sicer pa o nesreči ne želim govoriti in se je nočem spominjati, ker me vse skupaj še vedno strašansko boli,« danes pravi Pegan, ki se tudi življenja pred nesrečo praktično ne spominja, in dodaja, da mu je takoj po nesreči najbolj pomagala mama, kasneje pa razne inštitucije, kot so Soča, Zavod Zarja, društvo Vita in Zavod Varna pot. »Sicer pa ne želim pretirane pomoči. Če lahko kaj naredim sam, to naredim, sicer pa ne. Tudi voziti sem spet začel, in to običajen avto, saj sem si rekel, da če bom še kdaj vozil avto, nočem voziti prilagojenega. Vseskozi hočem samemu sebi dokazovati, da sem še sposoben določenih stvari, in si postavljam nove izzive,« je odločen Pegan.
Eden takšnih izzivov je bil, da sta s prijateljem Primožem Gorzo prehodila Slovenijo, o čemer je izšla tudi knjiga z naslovom »Premagala sebe in prehodila Slovenijo«, ob njej pa je Pegan napisal še knjigo, ki opisuje njegovo zgodbo po prometni nesreči in nosi naslov »Misli, ki jočejo«. »Sam namreč ne morem jokati, od tod tudi tak naslov,« še pravi Andrej Pegan, tudi ambasador Zavoda Varna pot, ki se ob pripovedovanju svoje zgodbe srečuje z različnimi odzivi ljudi: »Nekateri si mislijo, da se njim ali njihovim bližnjim kaj takega ne more zgoditi, drugi so žalostni in pošteno razmišljajo, nekateri pa celo jočejo.«
