Vsi, ki smo na cestah, ga zelo dobro poznamo. Čeprav nam naj bi bil v prvi vrsti v pomoč, nanj večinoma gledamo kot na »sovražnika«. In se ne zavedamo, da bi brez njega bilo na cestah še mnogo slabše. Pod pogojem seveda, da tisti, ki se odločajo zanj, vedo, kaj delajo. Teh je pri nas kar nekaj, sem in tja pa znajo na žalost tudi pošteno brcniti v temo. A vsi se učimo...
Da, govorimo o semaforju. Tisti zanimivi stvarci ob cesti ali nad njo, ki s tremi »čarobnimi« lučkami voznikom pove, kdaj se lahko peljejo in kdaj morajo stati na mestu in čakati. Na videz deluje vse zelo enostavno, kar po svoje tudi je, večja težava pa po navadi nastane, ko naj bi jih več sinhronizirali, da bi delovali usklajeno. A vseeno, semafor kot tak je voznikom vsekakor v veliko pomoč, kar so spoznali takoj, ko se je njegova zgodovina zares začela.
Eksplozija po mesecu delovanja
Prvi klasični semafor, pred tem so seveda promet urejali tudi na druge načine, ki so vsak po svoje na neki način »simulirali« prav semafor, je začel delovati davnega 10. decembra 1868, ko je začel urejati promet v križišču ulic Bridge, Parliament in Great George pred britanskim parlamentom v Londonu. Zamislil si ga je železniški inženir J. P. Knight, izdelali pa so ga pri izdelovalcu železniških signalnih naprav Saxby & Farmer. Temu primerna je bila tudi zasnova, saj je bil narejen kot kombinacija treh pomičnih »rok« z zeleno in rdečo plinsko svetilko za ponoči, ko je bilo temno. Roke je upravljal policist.
Čeprav naj bi bili takratni udeleženci v prometu zadovoljni s tem izumom, ta ni preživel prav dolgo – že slab mesec po začetku uporabe je namreč eksplodiral, ker je puščala in nato eksplodirala plinska napeljava, položena v tla pod semaforjem, pri tem pa je bil poškodovan tudi policist, ki ga je upravljal. Zato so takrat za nekaj časa povsem opustili postavljanje novih semaforjev, dokler ni prišla na vrsto precej bolj varna električna napeljava – ta pa je semaforju na široko odprla vrata. Prvi električni semafor je tako leta 1912 razvil Lester Wire, ameriški policist iz Salt Lake Cityja v zvezni državi Utah, ki je uporabil rdečo in zeleno luč. Prvi operativni električni semafor pa je leta 1914 stal v Clevelandu z rdečo in zeleno lučjo ter zvočnim opozorilnikom, ki se je oglasil vsakič, ko se je na njem prižgala druga luč. Ta je bila zamisel Johna Hooga, bila pa je v precejšnjo pomoč tako voznikom kot tudi gasilcem in policiji, ki so v nujnem primeru lahko ročno upravljali semafor.
Eden najpomembnejših dejavnikov sodobnega prometa
Prvi semafor za klasično križišče in s tremi lučmi, ko so mu dodali še rumeno, je prav tako zasnoval policist – ime mu je bilo William Potts, prihajal je iz Detroita, zasnoval pa ga je leta 1920. V mestu Ashville v zvezni državi Ohio pa se lahko pohvalijo z najdlje delujočim semaforjem, ki naj bi po njihovih podatkih neprekinjeno in v prvotni obliki deloval med letoma 1932 in 1982, ko so ga kot znamenitost prestavili v krajevni muzej. In ne boste verjeli – prvi poskusi sinhronizacije semaforjev so se začeli že leta 1917, ko so v Salt Lake Cityju sinhronizirali delovanje šestih semaforiziranih križišč, seveda vse še na ročno upravljanje, samodejno pa je bilo na vrsti leta 1922 v Houstonu. V domovini semaforja Veliki Britaniji pa so prvi električni semafor postavili leta 1926 na Picadilly Circusu v Londonu.
Pri nas so prvi poskusni električni semafor postavili konec leta 1956 v Ljubljani, za Delavskim domom ob Gosposvetski cesti. Prvo urejeno semaforizirano križišče pa je Ljubljana pridobila leta 1962 v križišču Karlovške ceste in predora pod Ljubljanskim gradom. Danes ima Ljubljana 207 semaforiziranih križišč, še leta 1980 jih je bilo le 64. Po številu semaforskih naprav pa je bilo leta 1962 na primer v glavnem mestu le deset naprav, številko 100 (109 naprav) je mesto preskočilo leta 1987, leta 2007 pa jih je bilo 199. To je zagotovo tudi eden od kazalnikov razvoja prometa v našem glavnem mestu, a po drugi strani tudi že skoraj »prelahkotnega« poseganja po tej pomembni napravi za urejanje prometa in njegovega prekomernega izkoriščanja – v Ljubljani namreč skorajda ni bilo več križišča, ob katerem ne bi postavili semaforja. A na srečo se je trend nato obrnil in je danes več posluha za bolj pretočna krožišča, v katerih semafor ni potreben. In ker jih je bilo res veliko (in jih je še vedno), vozniki vse prevečkrat na semafor gledajo kot na oviro v prometu, zato so leta 2013 zaradi vožnje skozi rdečo luč kaznovali 3348 kršiteljev (leta 2010 pa kar 5228), zaradi vožnje skozi rumeno luč pa je moralo v žep seči 1027 voznikov.
Sicer pa so semaforji do danes dobili vrsto »pripomočkov«, od odštevanja časa do drugih svetlobnih dodatkov, postavljeni so pokonci ali leže... Ponekod voznike na to, da se bo kmalu ugasnila, opozarja utripajoča zelena luč, ki smo jo pri nas ukinili leta 2006, ko so se izgovarjali na večjo varnost in prilagajanje evropskim direktivam – ali je ta novost tudi dejansko prinesla napredek, pa je že drugo vprašanje. Kdor malo opazuje promet, bo vedel, da je zdaj voženj skozi rumeno luč veliko več kot nekoč. In do rdeče je nato samo še kakšna sekunda ali celo manj. A za to ni kriv semafor, ki je, kljub vsem »zlorabam«, še vedno eden najpomembnejših dejavnikov sodobnega prometa. Kako je pomemben, se pokaže takoj, ko v kakšnem križišču odpove poslušnost. In v trenutku nastane pravi kaos.
