A nastopila je nova doba »mehkih« terencev za prosti čas. Prostega časa nima sodoben človek tako rekoč nobenega, ostala pa je želja po terencih. A štirikolesni pogon ni bil več potreben, pomembna je postajala zunanja podoba. In seveda, izginilo je zadaj nameščeno rezervno kolo. Tudi oba naša tokratna testna kandidata, honda CR-V in toyota RAV4, spadata v raso novih, »genetsko« spremenjenih terencev za prosti čas. Ponujata vse, kar mora ponuditi sodoben avtomobil, torej udobje, dovolj zmogljiva motorja, a več kot očitno je, da sta v prvi vrsti namenjena vožnji po urejenih cestah. Na »terenskost« spominja dejansko le oblika karoserije in nekoliko večji odmik dna vozila od tal, tukaj pa se vse tudi konča.
Oba merita v dolžino enako. 4,57 metra je dovolj dober razlog, da ju uvrščamo med pristne mehke terence, je pa medosje pri toyoti z 2,66 metra tri centimetre daljše kot pri hondi. Tudi v notranjosti imata vse, kar morata imeti, da vozniku lepo »ležita« v rokah, pri čemer CR-V prepriča z malce drznejšim dizajnom, porekla pa ne more in noče skriti. Za zadnjo klopjo se pri toyoti skriva 547 litrov prtljažnega prostora, kar je veliko, a tudi njegov tekmec tukaj ne zaostaja. Še več, s 589 litri je prtljažni prostor pri hondi še bolj radodaren kot pri toyoti. In ker se oba avtomobila dobro znajdeta tudi brez zadnjega rezervnega kolesa, zaradi česar je v prvi vrsti boljša preglednost nazaj, je jasno, da od njiju tudi na terenu ne smemo pričakovati preveč. Predvsem zaradi dejstva, da sta opremljena z dvokolesnim pogonom.
Kar ni nič narobe, saj je v tem primeru njuna prva naloga navzven pokazati nekaj, česar dejansko ni, uporabnik pa se bo tudi s tem zelo dobro znašel. Namreč, pogonu in nalogam avtomobila primerno se filozofija nadaljuje tudi v motornem prostoru. Tukaj oba zelo dobro iščeta pravi kompromis med zmogljivostmi in udobjem. Toyoto poganja dvolitrski sodobni dizel z 91 kilovati (124 KM), kar povsem zadostuje za povprečne potrebe (10,5 sekunde za pospešek do hitrosti 100 kilometrov na uro, najvišja hitrost 180 km/h). Motor ni pretirano glasen, žejen pa tudi ne, na testu je porabil 7,4 litra goriva na 100 kilometrov. Hondin pogonski agregat je še novejši, premore 1,6 litra delovne prostornine in 88 kW (120 KM). Ni veliko, če upoštevamo, da doseže 182 km/h, le pri pospeških je nekoliko v zaostanku za toyoto, 11,2 sekunde mine, da doseže hitrost 100 km/h. A to se v vsakdanjem prometu niti ne opazi, se pa malce bolj pozna nižja poraba, ki znaša 6,5 litra dizelskega goriva na 100 kilometrov.
Pri ceni nista ne eden ne drugi nobena rekorderja. Toyota je sicer z 28.100 evri in z opremo elegant že na meji cenovne bolečine, s 26.400 evri in za drugi najbogatejši paket opreme elegance (vsa elektronika za pomoč vozniku, usnjen volan, parkirni senzorji, električno pomične šipe, vzvratna kamera in še bi lahko naštevali, pri toyoti pa je seznam zelo podoben) pa honda ni tako draga kot toyota, a prav poceni tudi ne.
Ne eden ne drugi nimata torej zadaj nameščenega rezervnega kolesa, sta pa zato prava predstavnika svoje vrste. Kdor to išče, bo z njima zelo dobro postrežen.
Več fotografij na www.dnevnik.si
