Ste kupili vinjeto za slalomiranje med pokvarjenimi tovornjaki, da čakate, od kod vam bo priletel neprespan voznik belega kombija (da o iznajdljivosti, kako v tak kombi spraviti razstavljenega BMW, niti ne govorimo), in da si lahko ogledate novo »delovno zaporo« ter platišča in »radkape« avtomobila, ki stoji v koloni poleg vas? Zdaj ne smeš več niti preveriti, ali so vrata prtljažnika zaprta, ne da bi te s ceste pometel romunski tovornjak. No, saj ni pomembno, od kod je, le da je teh največ in da so tudi med najbolj nevarnimi.
Sicer pa, kaj bi pričakovali od družb, direkcij in podobnih birokratskih trustov, ki ne vedo, kaj se dogaja za naslednjim ovinkom. Zapreti predor zaradi zamenjave lučk, pri tem pa pozabiti, da je na vzporedni magistralki most, ki zdrži samo promet v eno smer? In potem hladno razložijo, da je bilo premalo komunikacije. Ne, mar res, skoraj ne moremo verjeti! In nikomur nič, potniki stojimo ure v dolgih kolonah, oni pa – nič. Tako je in pika!
Nesreče se dogajajo kot po tekočem traku. Se je kdo vprašal, ali mogoče tudi zaradi tega, ker nas je »tovornjaški« in na splošno tranzitni promet preplavil, že zadušil in nam onemogočil normalen transport po domačih krajih? Da se zdaj že počasi z nekakšnim cmokom v grlu podate na pot od Kopra do Murske Sobote. Odlično je bilo nedavno postavljeno vprašanje: kdaj ste se nazadnje na primer peljali od Ljubljane do Maribora in na poti ni bilo niti ene delovne zapore? In kakšna bo prva reakcija odgovornih? Seveda, povečanje represije, najlažje je domače voznike udariti po žepu. Da bi kdo mogoče premislil, kako zmanjšati dušeči transport po slovenskih avtocestah ali ga, bog ne daj, celo spraviti na železnico… Ne, to je pretežko, precej lažje je še nekaj radarjev postaviti v prvo grmovje.
