Sodelovanje filmske in avtomobilske industrije torej ne čudi.

Kar je tudi logično: če avto vzdrži vse akrobacije in vse ekstremnosti Jamesa Bonda, bo vzdržal tudi tistih 130 km/h, kolikor jih še dopušča naša zakonodaja. Filmi so idealni za testiranje novih avtomobilov. Toda obstaja zelo tehten razlog, zakaj sta avtomobil in film tako dober in tako logičen par. Avto in film sta prišla skupaj, ali bolje rečeno - rodila sta se sočasno. V prvem filmu, ki so ga javno prikazali (1895), je sicer nastopil vlak - in pogled skozi okno vlaka je bil videti kot filmski pogled, kot pogled na filmsko platno. Ko se pelješ v vlaku, je tako, kot da bi gledal film. Ko si v vlaku, je tako, kot bi bil v kinu. Toda vlaku je šov kmalu ukradel avtomobil. Ja, tudi pogled skozi okno avtomobila je bil videti kot filmski pogled, kot pogled na filmsko platno. In ja, tudi ko se pelješ v avtomobilu, je tako, kot da bi sedel v kinu in gledal film. Avto je ta boj, kot kaže, dobil. Iz preprostega razloga: ker je bil logistično bolj priročen od vlaka. Avto je kino, ki ga lahko sam šofiraš - in to kadar koli. Vlaka ne moreš sam šofirati. Pa še ne veš, kdaj pripelje.

Se je na filmskem platnu že primerilo, da je avto zasenčil glavnega junaka?

Danes to ni posebno težko, ker so vsi tisti avtomobili, ki jih v akcijskih filmih tako bombastično in spektakularno katapultirajo, tako in tako brez šoferjev, brez realnih, živih oseb in v tem smislu tudi brez "glavnih junakov". Toda ko pomislim na avtomobile, ki so zasenčili glavne junake, se vedno najprej spomnim na ameriški film Avto-ubijalec (1977), v katerem se avto prelevi v obsedenega, neuničljivega, neustavljivega serijskega morilca, v asfaltno Žrelo. Rekel bom le to: avtomobil tu ne zasenči le glavnega junaka, ampak vse človeštvo, vključno s kolesarji. Toda če hoče kdo res videti film, v katerem avtomobili povsem zasenčijo človeštvo, naj si pogleda film Idaho Transfer (1975), v katerem gorivo za avtomobile pridelujejo iz ljudi. Nafte ni več.

Drzne vožnje se na filmskem platnu kar vrstijo, superjunaki za volanom počno stvari, ki v resničnem življenju skorajda niso mogoče. Zakaj so filmski junaki praviloma odlični vozniki?

Naj spomnim le na filme o Prenašalcu, sicer Transporterju, ki ga igra Jason Statham. Tu je na voljo eden izmed največjih tovrstnih absurdov: lik, ki ga igra Statham, je najhitrejši, najboljši in najspretnejši šofer na svetu, morda celo najhitrejši, najboljši in najspretnejši šofer vseh časov, toda vsak policist, ki se zapodi za njim in ki se potem s svojim avtom prilepi nanj, mu je vedno sposoben slediti skoraj do konca.

Nasprotno so v filmih prikazani varuhi reda, policisti, ki se praviloma zaletijo in razbijejo avto. S kakšnim namenom?

Ta trend so najbolj jasno intonirali in obenem tudi zapečatili filmi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ne brez razloga: sedemdeseta so bila še čas kontrakulture, upora proti avtoriteti, oblasti, režimu, establišmentu - in policisti so bili najbolj očitni in najbolj prepoznavni predstavniki establišmenta. Ko je policist raztreščil avto, je to vedno pomenilo: oblast je nesreča, polom, katastrofa, še več - oblast je nesposobna, falirana, šibka. Sporočilo je bilo jasno: oblast ni sposobna "šofirati" nacije, ljudstva, države. Afera Watergate, ki je tedaj zaupanje v oblast še dodatno omajala, je sprožila novi val tovrstnih filmov, recimo serijo o Smokeyju in banditu, v kateri so policisti razbili res veliko avtomobilov.

Vam je med tisoči filmov, ki ste si jih ogledali, v oči padel kakšen štirikolesnik, ki bi ga radi imeli v svoji garaži? Zakaj?

Dva. Chevrolet letnik '55, ki ga je v Hellmanovem Peklenskem asfaltu (1971) vozil James Taylor, in dodge charger, ki ga je v Sarafianovem Avtu smrti (1971) vozil Barry Newman. Zakaj? Iz treh razlogov: prvič, ker sem bil takrat, ko sem ju videl, otrok, drugič, ker sem hotel živeti, misliti in govoriti - okej, in molčati - kot James Taylor in Barry Newman, in tretjič, ker sta to še vedno najboljša road-movieja, kar sem jih videl.

In film, katerega si morajo ljubitelji nore avtomobilske vožnje na vsak način ogledati?

Mislim, da so temelj še vedno trije: Bullitt (1968), Francoska zveza (1971) in Močnejši od mafije (1973). Brez digitalnih efektov. Prava stvar. Resnični avtomobili. Resnični šoferji. Klasike. Sloviti kaskader H. B. Halicki je hotel čez to, zato je posnel film Samo še 60 sekund (1974), v katerem je avtomobilski pregon trajal 40 minut. Sedemdeseta so imela res fino oko za divje avtomobilske pregone, ki pa so potem na začetku osemdesetih - v času Ronalda Reagana - skoraj povsem presahnili, tako da jih je obudil šele William Friedkin, sicer režiser Francoske zveze, ki je v filmu Živeti in umreti v Los Angelesu (1985) avtomobilski pregon posnel sredi najhujše prometne konice - in to v nasprotno, "napačno" smer.

Smo Slovenci uspeli posneti kakšen film, v katerem ima avto naslovno vlogo in se ga splača pogledati?

Naš avto (1962), toda posnel ga je Čeh František Čap, ki je umrl v revščini.