Na pot so se z družinskim avtomobilom podali že v petek popoldne, a se je njihova dogodivščina v resnici začela šele v soboto zjutraj, ko so se od hiše znancev na obrobju Brežic podali na lov za lepimi trenutki, začenši s središčem tega mesta – in ne vasi, kot je morala moža, bržkone vajenega neskončnih urbanih prostranstev, popraviti Barbara, sicer osnovnošolska učiteljica. Edino pravilno: Brežice so mestne pravice pridobile že davnega leta 1353, ko so tod potekale pomembne trgovske poti med sosednjimi deželami in sta, v varnem objemu obrambnega gradu, cveteli trgovina in obrt. Prav grad, četudi je od takrat doživel že marsikatero preobrazbo, se je izkazal za osrednjo točko obiska naših izvidnikov. A pojdimo lepo po vrsti...
V iskanju začetka
Potem ko so parkirali na Cesti prvih borcev, glavni arteriji, ki napaja staro mestno jedro, so se želeli najprej fotografirati pred Vodovodnim stolpom v neposredni bližini. Zaradi predhodnih spletnih poizvedovanj so namreč dobro vedeli, da pred njimi stoji simbol mesta. Sicer pa se pri iskanju informacij od doma niso ravno pretegnili. Po poti so po radiu izvedeli, da ravno zdaj v mestu poteka festival Brežice, moje mesto, in izbrskali naslov turističnoinformacijskega centra (TIC), v katerega so, željni vseh mogočih informacij, vstopili kot nepopisan list papirja.
Taktika prelaganja vse odgovornosti za uspešen izlet na TIC se je kmalu pokazala v vsej svoji pomanjkljivosti. Še posebno če na internetu najdeš napačen naslov in pristaneš v Mladinskem centru, kjer se vse vrti okoli skorajšnjega nastopa Damjane Golavšek v okviru prej omenjene prireditve, ki je letos brežiško mestno jedro že tretjič spremenila v glasbeno-kulturno prizorišče z nastopi tako zvenečih imen, kot so Perpetuum Jazzile, Bajaga, Tin Vodopivec, Nina Pušlar in Mi2 – če omenimo le tiste, ki so nastopali v času obiska naših izvidnikov.
A vsa ta pestrost dogajanja je v primeru naših izvidnikov naletela na gluha ušesa. Bolj kot da bi jih pritegnila, jih je zmotilo dejstvo, da se v Mladinskem centru sredi živahnega vrveža in gneče nihče ni bil pripravljen kaj posebej ukvarjati z njimi. Na koncu jim ni bilo niti več jasno, ali so zares prišli v turističnoinformacijski center, saj je prostor deloval kot hibrid med barom in recepcijo hostla, ki je v isti stavbi, o kakem turističnem informatorju pa ni bilo ne duha ne sluha. Po začetni zmedi so se morali zadovoljiti z nekaj brošurami, ki so jih vendarle našli v prostoru in v katerih je bil kot uradni sedež TIC naveden popolnoma drug naslov: na glavni ulici, od koder so prišli.
V središču dogajanja
A očitno je tudi naše turiste premamila prisrčnost otroške predstave, ki se je začela nepričakovano odvijati pred njihovimi očmi. Glasbena predstava z Damjano Golavšek po imenu Zakladnica glasbil se je izkazala kot nalašč za Erickova sinova, 5-letnega Kristiana in 3-letnega Jana Estefana, ki sta nastopajoči z navdušenjem sledila v zvočni svet različnih inštrumentov. A poslastic za najmlajše tisti dan še ni bilo konec. Po koncu so se podali do brežiškega gradu, za kar so se morali le sprehoditi po čudovitem zelenem parku pred njimi. Brežice v vsej svoji majhnosti in milini so Ericku navsezadnje le prirasle k srcu.
Na grajskem dvorišču jih je čakalo že naslednje presenečenje in tokrat so se mu dovolili zapeljati. »Celotno notranje dvorišče je bilo polno stojnic s starinami, od kovancev in nabojev pa do starega pohištva in domače potice,« se prave paše za oči spominja Erick, ki pa ga je najbolj od vsega presenetila uokvirjena slika Tita: »Tam na tržnici sem se zavedel posebnega odnosa do preteklosti, ki ga gojite Slovenci. Tržnica starin se mi je zazdela kot živ muzej; kot dokaz, da se znate spominjati, da znate živeti s svojo zgodovino.« Misleč, da se tovrsten »bolšji sejem« zgodi vsako soboto, se jim ni niti sanjalo, da so po čistem naključju naleteli na Grajsko tržnico starin – še enega v nizu dogodkov festivala Brežice, moje mesto, ki letos med drugim obeležuje tudi 660 let od podelitve mestnih pravic tedanjemu Rhainnu s strani salzburškega nadškofa.
V vrtincu zgodovine
Ogled gradu so nadaljevali v uradnem Posavskem muzeju Brežice, urejenem v prvem nadstropju, kjer jih je sprejel prileten možakar, ki je Ericku ostal še posebej v spominu zaradi svojega neomajnega vztrajanja pri angleščini. »Večina drugih turističnih delavcev, s katerimi sva prišla v stik, je preklopila na slovenščino takoj, ko so ugotovili, da je Barbara Slovenka. On pa se ni dal.« Sprehod skozi razstavne sobane jih je vodil najprej skozi impresivno kapelo, nato skozi arheološke, zgodovinske in etnološke zbirke, ki prikazujejo življenje na tem prostoru vse od Ilirov in Keltov pa do kmečkega upora iz 1515 in baročne prenove... Nazadnje so se znašli še v impozantni Viteški dvorani, kjer so prazni stoli in klavir bržkone čakali, da se bo v njej zgodil ta ali oni koncert. »Škoda, da nas skozi muzej ni popeljal kak vodnik. V tem primeru bi od njega odnesli še veliko več,« pripomni Erick. Škoda prav zares: ravno tisti dan je v sklopu Grajske tržnice starin potekal voden javni ogled muzeja ob 10. in 12. uri.
V zasledovanju kulinarike
V času kosila so se odpravili nazaj proti dejanskemu turističnoinformacijskemu centru v zgradbi nove Mestne hiše, da bi se pozanimali okoli prehrambnih možnosti in še dodatnih aktivnosti za popoldan. A tudi tukaj je festivalsko vzdušje vznemirilo ustaljen delovni ritem. Čeprav bi morala pisarna obratovati do 18. ure, ni bilo v njej nikogar, ki bi jima lahko postregel z ogledniškimi napotki – kar pa ne velja za sladoled, ki so ga v veži zgradbe ponujali vse večji množici ljudi, željni osvežitve v pričakovanju večernih koncertov na glavni ulici.
A sreča je bila tudi tokrat na njuni strani. Pred vhodom sta srečala gospodično, ki sicer dela kot informatorka v TIC v bližnjih Termah Čatež. Čeprav zunaj svojega delovnega časa, je bila tudi v civilu pripravljena priskočiti na pomoč našim izgubljenim turistom. Poleg brošur in prijateljskega nasveta, naj peljeta otroke na kopanje v Terme, pa sta ji bila najbolj hvaležna priporočil o težko pričakovani hrani. Med predlaganimi možnostmi – nekoliko dražja restavracija Debeluh, ribja gostilna na obrobju mesta in hotel Splavar – sta se odločila za slednjo, najbolj ugodno in udobno možnost.
V zadnjih izdihljajih
Do cilja ju je ločilo le nekaj korakov. A še preden se jima je uspelo dobro usesti, so jima sporočili, da je zunaj na terasi vse zasedeno, saj pričakujejo ogromno skupino otrok. »Tako smo se morali zadovoljiti z notranjostjo, kar nam ni bilo najbolj pogodu, a sta odlična hrana in vestna postrežba hitro odtehtali začetno razočaranje,« začne Erick pripoved o sobotnem obedu. Otroka sta bila zadovoljna z dunajskim zrezkom in pomfrijem, starša pa sta si privoščila dve kosili: telečji zrezek s kroketi in mešano meso na žaru z juho in sladico. »Nič tipično brežiškega, a kot nama je prišlo na ušesa, kaj takega niti ne obstaja,« se je Erick z nasmeškom spominjal velikih in okusnih porcij, postreženih pri Splavarju.
Takoj ko so se usedli v avto za popoldansko kopanje v Termah Čatež, jim je postalo jasno, da tega tisti dan ne bodo doživeli. Otrok je zmanjkalo v trenutku, pa še veter se je začel dvigati in je skalil idejo o poležavanju na zeleni trati poletne Termalne riviere. »Pa kdaj drugič,« je Erick zaupal ženi med vožnjo nazaj proti prestolnici. »V Brežice bi se z veseljem še kdaj vrnil za kak konec tedna.« Do takrat pa mu bo ta kraj v spominu ostal kot majhen, miren in neverjetno čist.
