Vsaj tako bi lahko na grobo in le v nekaj stavkih opisali izkušnjo našega turista, 28-letnega Mehičana Rodriga Ruiza, ki se je v Beltince kot Dnevnikov izvidnik minuli konec tedna odpravil v družbi španskega kolega, ravno tako Rodriga. Mehičan je v Slovenijo, natančneje v Ljubljano prišel pred nekaj meseci in bo kot študent antropologije tukaj ostal dve leti. Popotnik, ki uživa v potovanjih in odkrivanjih novih krajev, je med prekmurske ravnice tokrat odpotoval prvič. Pričakovanja? »Vsekakor pred odhodom v Beltince nisem ničesar pričakoval. Moram priznati, da sem bil precej izgubljen, ko sem poskušal po spletu dobiti čim več informacij o samem kraju, tudi pri iskanju prenočišča nisem bil uspešen,« nam je nekaj dni pred odhodom priznal Rodrigo in dodal, da je še težje najti prevoz. »Prav zanima me, kam me pošiljate,« je izvidnik z obilico avanturističnega duha sprejel našo nalogo.
Iskanje prevoza
Iznajdljivi turist, ki že od malih nog odkriva različne kotičke sveta (oče, mehiški diplomat, je z družino prepotoval praktično vso Mehiko, nekaj let so živeli v Londonu in Parizu, Rodrigo pa je pred prihodom v Ljubljano dve leti študiral tudi v Nemčiji), je tokrat naletel na precej trd oreh – najti čim hitrejšo povezavo med Ljubljano in Beltinci. »Žal direktnega avtobusa ali vlaka do Beltincev ni, zato sem v petek zjutraj preveril ponudbo na prevozi.org. To storitev zelo pogosto uporabljam in moram priznati, da imam same dobre izkušnje. Ker je obstajal samo en prevoz do Beltincev in je bilo prostora samo za enega potnika, sem iskanje usmeril na prevoz do Maribora. Od tam naprej sva z avtobusom potovala do Murske Sobote in naprej do Beltincev,« nam je povedal Rodrigo in priznal, da je potreboval kar nekaj iznajdljivosti pri sami komunikaciji z zaposlenimi na avtobusni postaji. »Poleg jezika, kjer praktično angleško govorečega uslužbenca nisva našla, nama nihče ni znal povedati, s katere postaje bo avtobus odšel,« je povedal Rodrigo in zadovoljno dodal, da sta vseeno uspela priti v Beltince malo po 16. uri.
Od poti nekoliko utrujena popotnika sta kljub lakoti najprej zavila v staro mestno jedro, da si v lokalnem turističnoinformacijskem centru (TIC) pridobita vse potrebne informacije, ki jih bi kot turista v povsem neznanem kraju potrebovala. A naletela sta na zaprta vrata. »Bolj kot zaklenjena vrata sva bila presenečena nad dejstvom, da je TIC zaprt tudi v soboto in nedeljo,« je povedal Rodrigo. Šokirana nad ignoranco turističnega servisa do gosta in lačna sta pot nadaljevala do baročnega dvorca, ki se sicer obnavlja, a je na naša turista naredil vseeno močan vtis. Tam sta naletela tudi na restavracijo, ki ju je pritegnila predvsem zaradi ambienta, svoje pa je naredila tudi lakota. »Vedno rad poskusim lokalno hrano in tudi v restavraciji V grajskem stolpu sva vprašala po specialitetah kraja. Vesela, da je natakar znal odlično govoriti angleško, sva tako iz prve roke dobila namig, kaj vse lahko poskusiva. Na njegovo priporočilo sva si tako privoščila bograč, cigansko pečenko, gibanico,« je povedal Rodrigo in dodal, da sta po nasvetu natakarja naročila vsak polovično porcijo in komaj vse pojedla. Seveda sta večerjo, ki sta ji nazdravila s suhim belim vinom, z veseljem pojedla in bila presenečena tako nad nizko ceno kot nad dejstvom, da omenjenih jedi sploh ni bilo v jedilnem listu. Navdušena nad mladim natakarjem, ki je odlično govoril angleško, sta poskusila izvedeti čim več informacij, ki bi jima jih mogli posredovati v TIC. Domačin jima je tako priporočal ogled neobaročne cerkve sv. Ladislava, grad, nogometni stadion in seveda »otok ljubezni« z brodom in plavajočim mlinom na reki Muri, ki pa v tem letnem času sameva. Seveda je mlada turista zanimal otok ljubezni, a kaj, ko je do tam dobrih pet kilometrov hoda, noč pa je bila temna.
Grad, cerkev in otok ljubezni
A bolj kot turistične znamenitosti kraja je mlada popotnika zanimalo, kje bosta prespala. »Natakar nama je priporočal prenočišče v okrepčevalnici Zvezda, kjer sva za noč morala odšteti 30 evrov na osebo. Seveda brez zajtrka, saj bi ga morala doplačati,« je povedal Rodrigo, ki pa je dodal, da je bila cena nočitve, glede na sam kraj in storitev, predraga. Nezadovoljna sta bila mlada gosta tudi s samo komunikacijo v gostišču, saj so zaposleni znali le nekaj nemških besed, angleščine nič. »Tudi sicer so ljudje, ki sva jih srečala na ulici in v lokalu, govorili le slabo nemščino, angleščino le redki.« Ker je bila noč še mlada, sta bila naša energična turista odločena, da poskusita najti nekaj večerne zabave ali pa ujeti vsaj malo nočnega ritma mesta, ki je po mnenju Rodriga precej grdo, za razliko od starega mestnega jedra in brez posebne arhitekture. »Na ulici sva naletela na dve domačinki, ki sicer študirata v Ljubljani, ki sta na najino veselje odlično govorili angleško,« je povedal izvidnik. Tudi dekleti sta jima predlagali ogled gradu, cerkve in otoka ljubezni, za nočno zabavo pa sta ju ponovno usmerili v okrepčevalnico Zvezdo, ki se je izkazala za stičišče mladih in starih ponočnjakov.
Sobotno jutro se je za turista začelo ob jutranji kavi in gibanici. Sita sta pot nadaljevalo v mesto, do cerkve, kjer je ravno ob njunem prihodu potekala maša. Pot sta nadaljevala do gradu, kjer sta si ogledala tudi nekaj razstavljenih starih koles. »Moram priznati, da mi je bilo žal, da ob kolesih ni bilo table v angleškem jeziku, ki bi mi lahko kaj več povedala o sami zgodovini kolesa,« je povedal sogovornik. Pot sta nadaljevala do nogometnega stadiona, kjer jima je družbo delal labradorec, ki je s svojo lastnico izvajal trening spretnosti na tamkajšnjem poligonu. »Naletela sva tudi na dve dami, ki sta bila nad odločitvijo, da konec decembra obiščeva Beltince, presenečeni. Povedali sta, da je kraj zanimiv in poln dogajanja od aprila do septembra, ko se na ulicah in ob reki vrstijo številni festivali, folklorne prireditve in tudi reka je plovna,« je razložil Rodrigo in dodal, da sta ju prijazno usmerili tudi v tamkajšnji dom upokojencev, ki ima po njunem prepričanju najboljši bograč (cena 4 evre) v mestu.
Ko dan reši Bill Clinton
Da bi čim več odnesla od samega kraja, sta se odločila, da kljub dolgi razdalji vzameta pot pod noge in jo mahnila do otoka ljubezni v Ižakovcih. Brez označbe turistične atrakcije sta smer poti dobila le od vaščana in po 25 minutah hoda tudi zašla. »Odločena, da se prepustiva in od same poti ne pričakujeva preveč, sva zavila v bližnji lokal, kjer se nama je, zdaj lahko tako že rečem, zgodil vrhunec izleta. K mizi naju je povabil par, moški pa se nama je predstavil kot prekmurski Bill Clinton. Bil je prijeten pogovor, ki se je vrtel okoli tradicije Beltincev in ponovnega razodetja, da sva v kraj prišla ob nepravem času. S prijateljico sta se ponudila in naju odpeljala do Filovcev, kjer sva si ogledala muzej na prostem,« je povedal Rodrigo. V vasi z dolgoletno lončarsko industrijo si tuja turista, tako kot v samih Beltincih, nista mogla kupiti nobenega spominka. »Še sira ne,« je v smehu povedal Rodrigo in pri tem ponosno pomahal le z razglednico, ki jo je uspel dobiti ob ogledu Plečnikove cerkve, ki stoji na pobočju vzpetine nad naseljem Bogojina. »Navdušen sem bil tudi nad vožnjo skozi gorice, kjer je mojo pozornost pritegnila latrina,« je povedal sogovornik in dodal, da je za slikanje v njej moral zaprositi njenega lastnika.
Zadovoljna s prijetno družbo in »vodenim« turističnim ogledom sta ponovno zavila v grajsko restavracijo, kjer ju je natakar tokrat izzval s kislo juho. »Bil je toliko prijazen, da naju je opozoril, da juha ni vsem všeč,« je povedal Rodrigo, ki se še ni določil, ali mu je juha s svinjskimi nogicami in kot sam pravi »bolje, da ne vem še s čim«, sploh všeč. Kljub vsemu sita sta izvidnika zdaj morala za konec načrtovati še pot do Ljubljane. Po nasvetu lokalcev, ki so se zbrali okoli njiju, sta do Murske Sobote uporabila taksi, pot od Murske Soboto do Maribora in naprej do Ljubljane pa sta ponovno uporabila prevoz s pomočjo spletnega portala prevozi.org.
Kdo ve, je na koncu zaključil sogovornik, morda bi bilo lažje, če bi imela svoj prevoz, ali pa bi si lahko v kraju sposodila kolo. Navsezadnje sta dobila iz prve roke podatek, da je veliko gostov, ki v Prekmurje pride ravno zaradi nezahtevnih kolesarskih tur po urejenih cestah. »Kljub mrazu bi si z veseljem sposodila kolo, če bi vedela kje oziroma če je tovrstna ponudba sploh možna,« je povedal Rodrigo in ob koncu dodal, da Beltince zagotovo ponovno obišče le, da bo tokrat izbral spomladanski ali poletni letni čas.