»Da, leta 1970 sem bil prvič pri vas, takrat je bila še Jugoslavija. Pravzaprav sem šel najprej na Hrvaško, ker sem želel srečati takratno legendo muharjenja na reki Gacki – to je bil Milan Stepanac, fenomenalen človek...« Po njegovem nasvetu si je šel pogledat še nekatere druge reke in v Sloveniji ga je začarala smaragdna Soča. Zadnja leta prihaja na obisk v našo državo po tri- do štirikrat na leto in že zelo dobro pozna na primer kulinariko. »Hrana pri vas mi je zelo všeč, saj je za razliko od večine Evrope naravna. Ne, rib ne jem, zato pa toliko raje divjačino, žlikrofe... pa vina, briška vina, seveda.«
Na prvi ribolovni dan na postrvi je šel tudi malo muharit, ampak cilj ni bil ulov. Ob tem se je nostalgično nasmehnil: »Postrvi... Prva riba, ki sem jo v življenju ulovil, je bila potočna postrv. Veste, v Franciji imamo veliko majhnih potokov in tam je doma potočnica.«
Razen mene vsi muharijo
Matej Gorjan je iz vasice Idrija pri Bači. Tam živi in ima podeželski hotel Zlata ribica, ki je na levem bregu reke Idrijce. Naselje je oddaljeno 8 kilometrov od Tolmina oziroma 3 kilometre od Mosta na Soči, kjer se Idrijca izlije v reko Sočo. Skupaj s soprogo in starši skrbi za enajst sob in apartma, zgradili pa so tudi dva bungalova. »Vsi v družini so ribiči – razen mene. Vsi muharijo,« pove, medtem ko pripravlja jedilnico restavracije že navsezgodaj za zajtrk. »Tudi gostje v hotelu so vsi do zadnjega ribiči.«
To pove z veseljem, saj so pred osmimi leti, ko so sklenili, da bodo prenovili domačijo in uredili sobe, začeli sistematično tržiti ribolovni turizem. Zato je odšel privabljat goste celo v Francijo in očitno so cilj uresničili. »Na začetku so bili naši gostje tudi kolesarji in pohodniki, zdaj pa so skoraj izključno ribiči. Hotel je dobro zaseden. Moram reči, da so ribiči zelo dobri gostje, nezahtevni in prijazni, so pa sladokusci in dobri poznavalci dobrih vin. Prilagajamo se in ribiči to cenijo. Mislim na primer na to, da pripravljamo zajtrke precej bolj zgodaj kot v drugih hotelih, saj se odpravijo na ribolov že zelo zgodaj, zvečer pa muharijo do trde teme in jih seveda takrat postrežemo. Uredili smo posebno sušilnico za ribiške škornje, zdaj imamo v uku dva kuharja in bomo, upam, že kmalu odprli restavracijo tudi za obiskovalce, ki sicer niso naši gostje.
Vsako leto več tujcev
Osrednje dogajanje na odprtju ribolovne sezone je bilo postavljeno ob jezero v Mostu na Soči. Darij Vouk, čeprav že v zasluženem pokoju, ne more sedeti križem rok. Večina ga pozna, ker že 42 let vodi prireditev Noč na jezeru, na prvi ribolovni dan na postrv pa je delal prostovoljno – za vse, ki so prišli, so namreč pripravili pogostitev. »Sicer nisem ribič, rad pa pojem kakšno ribo. Klen in mrena sta za polpete, sicer pa je kraljica soška postrv.«
Nenadoma se mu zasvetijo oči in kar nekoliko tišje pove: »Sem pa strasten gobar. Mislim, da sem svetovni prvak, saj sem našel gobo, ki je bila težka 37,30 kilograma!« Nato pa je z enako strastjo spregovoril o več kot dobrem sodelovanju med Turističnim društvom in Ribiško družino. »Soča in reke na našem koncu so bile vedno znane po čisti vodi in ribah, je pa res, da je bilo pred leti bolj malo tujcev, zdaj jih je vsako leto več.«
Med najbolj zadovoljnimi je bil seveda predsednik ribiške družine Tolmin Lucijan Rejec. Kaj ne bi bil: vreme je bilo za razliko od lanskega mrzlega deževnega dne kot naročeno, zbralo se je več kot 200 ribiških navdušencev, pa čeprav je bilo to sredi tedna.
Nova ribogojnica
»Naša družina je kar velika, precej jih pride na prvi ribolovni dan tudi iz drugih društev. Da je danes tu veliko tujcev? Seveda, saj je tudi veliko članov naše ribiške družine, ki niso niti iz Posočja niti iz Slovenije. Našega prijatelja Charlesa Gaidyja ste že spoznali, veliko je danes tu ribičev tudi iz Italije in Avstrije... Naj vam za zanimivost povem, kdo vse se je letos vpisal v našo ribiško družino: 7 Slovencev, 7 Avstrijcev, 6 Italijanov, 2 Nizozemca, 1 Čeh in 1 Poljak.«
Največja naložba tolminske ribiške družine je nova ribogojnica za soško postrv, zelo ponosni so tudi zaradi uspešnega dela z lipanom. »Imamo plemensko jato in smo eni redkih, ki imajo zaprt cikel. Lipan je namreč zelo občutljiv. Pravijo, da je soška postrv 10-krat zahtevnejša od potočne postrvi, lipan pa je še 10-krat bolj od soške postrvi. No, maja naj bi začeli predvidoma delati ribogojnico, seveda je vse odvisno od evropskih sredstev.« vav
